V XV. poglavju se členi od 150 do 156 nadomestijo z novimi členi, ki se glasijo:
(1)
Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi:
1)
nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem;
2)
kontrola pisem in drugih pošiljk;
3)
kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost;
4)
prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru.
(2)
Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so:
1)
kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;
2)
kaznivo dejanje ugrabitve po 144. členu, neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, nezakonitega posredovanja po 269. členu, hudodelskega združevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije;
3)
druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.
(1)
Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru pridobilo dokaze, katerih se z milejšimi ukrepi, vključno z ukrepi iz prejšnjega člena ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ljudi, se lahko zoper to osebo izjemoma odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore.
(2)
Ukrep iz prejšnjega odstavka se lahko odredi v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji iz prve točke drugega odstavka prejšnjega člena, kaznivimi dejanji iz druge točke istega odstavka, razen za kazniva dejanja ugrabitve po 144. členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in petem odstavku 252. člena in tihotapstva po 255. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji iz tretje točke istega odstavka, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let pa le, če obenem obstaja resna nevarnost za življenje ljudi.
(1)
Ukrepe iz 150. in 151. člena tega zakona odredi preiskovalni sodnik na pisni predlog državnega tožilca, ki mora vsebovati:
1) podatke o osebi, zoper katero se predlaga ukrep;
2)
utemeljitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo v 150. oziroma 151. členu tega zakona določenih kaznivih dejanj;
3)
kateri ukrep se predlaga, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, komunikacijsko oziroma telekomunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega ukrepa;
4) utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov;
5)
utemeljitev razloga za predčasno izvrševanje odredbe v primeru iz naslednjega odstavka tega člena.
(2)
Izjemoma, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, lahko organi za notranje zadeve začnejo z izvrševanjem ukrepov iz 150. člena tega zakona na podlagi ustne odredbe preiskovalnega sodnika. Pisna odredba mora biti izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe. Za predčasno izvrševanje mora obstajati utemeljen razlog; v nasprotnem primeru sodišče ne glede na siceršnjo upravičenost uporabe ukrepov vselej postopa po četrtem odstavku 154. člena tega zakona.
(3)
Če pri izvrševanju ukrepa iz 2. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona organi za notranje zadeve ocenijo, da je vsebina pisma ali druge pošiljke takšna, da bi utegnila biti dokaz v kazenskem postopku, morajo s tem nemudoma seznaniti preiskovalnega sodnika, ki odloči, kako se bo s pošiljko ravnalo. O tem preiskovalni sodnik sestavi poseben zapisnik.
(4)
Izvajanje ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona lahko traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, vendar za ukrepe iz 150. člena tega zakona skupno največ šest mesecev, za ukrep iz 151. člena tega zakona pa skupno največ tri mesece. Izvajanje teh ukrepov se odpravi takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni.
(5)
Odredbo iz prvega odstavka tega člena izvršijo organi za notranje zadeve. Podjetja, ki opravljajo prenos informacij, so organom za notranje zadeve dolžna omogočiti izvršitev odredbe.
(1)
Po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona morajo organi za notranje zadeve vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu.
(2)
Državni tožilec celotno gradivo preda preiskovalnemu sodniku; ta pa preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni. Preiskovalni sodnik lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo. Glede prepisa teh posnetkov se uporabljajo določbe petega odstavka 84. člena tega zakona.
(1)
Sporočila in posnetke, pridobljene z uporabo ukrepov po 150. in 151. členu tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.
(2)
Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom, v primerih večjega obsega tega gradiva pa s poročilom iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali iz drugih tehtnih razlogov, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca z vsebino pridobljenega gradiva ne bo seznanjal.
(3)
Ne smejo se uporabiti kot dokaz posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepov po prvem odstavku 150. člena oziroma na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 151. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena tega zakona.
(4)
Če so bili ukrepi iz 150. in 151. člena tega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila.
(5)
Določbe 237. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona.
(1)
Če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz drugega odstavka 150. člena tega zakona, lahko državni tožilec na podlagi obrazloženega predloga organov za notranje zadeve s pisno odredbo dovoli ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine. Predlog in odredba postaneta sestavni del kazenskega spisa.
(2)
Odredba državnega tožilca se lahko nanaša le na enkraten ukrep. Predlog za vsak nadaljnji ukrep zoper isto osebo mora vsebovati razloge, ki utemeljujejo njegovo uporabo.
(3)
Pri izvrševanju ukrepov iz prvega odstavka tega člena organi za notranje zadeve in njihovi sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Pri ugotavljanju ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je potrebno presojati predvsem ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti.
(4)
Če je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi z ukrepom iz prvega odstavka tega člena.
(5)
Glede predmetov, pridobljenih z ukrepi iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo določbe 110., 131., 498. in 498.a člena tega zakona.
Če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je povezano s pridobitvijo premoženjske koristi, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi banki, hranilnici ali hranilno kreditni službi, da mu sporoči podatke o vlogah, računih in drugih poslih te osebe in drugih oseb, za katere je moč utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih storilca, če bi ti podatki utegnili biti pomemben dokaz v kazenskem postopku.".