Člen 19
Načela
1. Carinske uprave so vključene v čezmejno sodelovanje v skladu s tem naslovom. Med seboj si pomagajo s kadri in organizacijo dela. Praviloma se zaprosila za sodelovanje vložijo v enaki obliki kakor zaprosila za medsebojno pomoč v skladu s členom 9. V posebnih primerih, ki so navedeni v tem naslovu, lahko uradniki organa prosilca sodelujejo pri izvajanju dejavnosti na ozemlju zaprošene države s privoljenjem zaprošenega organa.
Za usklajevanje in načrtovanje čezmejnih dejavnosti so v skladu s členom 5 odgovorne osrednje koordinacijske enote.
2. Čezmejno sodelovanje v smislu odstavka 1 je dovoljeno zaradi preprečevanja, odkrivanja in sodnega pregona kršitev v naslednjih primerih:
(a)
nedovoljeno trgovanje z mamili in psihotropnimi snovmi, orožjem, strelivom, razstrelivom, kulturnimi dobrinami, nevarnimi in strupenimi odpadki, jedrskim gradivom ali snovmi ali napravami za izdelavo jedrskega, biološkega in ali kemičnega orožja (prepovedano blago);
(b)
trgovanje s snovmi, ki so navedene v razpredelnicah I in II Konvencije Združenih narodov o preprečevanju nedovoljene trgovine z mamili in psihotropnimi snovmi in so namenjene za nedovoljeno izdelavo mamil (prekurzorji);
(c)
nedovoljeno čezmejno trgovanje z obdavčljivim blagom z namenom izogniti se plačilu davkov ali si neupravičeno pridobili državna plačila, povezana z uvozom ali izvozom blaga, ko zaradi obsega te trgovine in s tem povezanega tveganja glede davkov in subvencij obstaja takšna nevarnost, da bi to občutno finančno obremenilo proračun Evropskih skupnosti ali držav članic;
(d)
kakršno koli trgovanje z blagom, ki je prepovedano na podlagi nacionalnih predpisov ali predpisov Skupnosti.
3. Zaprošeni organ ni dolžan sodelovati pri posebnih oblikah sodelovanja, ki so navedene v tem naslovu, če taka oblika preiskave ni dovoljena ali ni predvidena v nacionalni zakonodaji zaprošene države članice. V takem primeru lahko v nasprotnem primeru organ prosilec iz istega razloga odkloni ustrezno obliko čezmejnega sodelovanja, če za to zaprosi organ zaprošene države.
4. Če je v skladu z nacionalno zakonodajo države članice potrebno, sodelujoči organi zaprosijo sodne organe v svoji državi za odobritev načrtovanih preiskav. Če pristojni sodni organi tako dejavnost odobrijo pod določenimi pogoji in zahtevami, morajo sodelujoči organi zagotoviti, da se bodo ti pogoji in zahteve med preiskovanjem upoštevali.
5. Če uradniki države članice na podlagi tega naslova sodelujejo pri dejavnostih na ozemlju druge države članice in pri tem povzročijo škodo, povrne škodo država članica, na ozemlju katere je bila škoda povzročena v skladu z nacionalno zakonodajo, in sicer na isti način, kakor bi povrnila škodo, ki bi jo povzročili njeni uradniki. Ta država članica dobi v znesku, kakršnega je izplačala žrtvam ali drugim upravičenim osebam ali ustanovam, v celoti povrnjeno škodo s strani države članice, katere uradniki so povzročili škodo.
6. Brez poseganja v izvajanje pravic proti tretjim osebam in ne glede na obveznost, da se mora povrniti škoda v skladu z drugim stavkom odstavka 5, se v primeru iz prvega stavka odstavka 5 vsaka država članica odpove zahtevku za povrnitev zneska škode, ki jo je utrpela s strani druge države članice.
7. Informacije, ki jih uradniki zberejo pri čezmejnem sodelovanju v skladu s členi 20 do 24, lahko pristojni organi države članice, ki te informacije sprejme, uporabijo kot dokazno sredstvo v skladu z nacionalno zakonodajo ter v skladu s posebnimi pogoji, ki jih določijo pristojni organi države, v kateri so bile informacije zbrane.
8. V okviru dejavnosti, navedenih v členih 20 do 24, se uradniki med opravljanjem naloge na ozemlju druge države članice obravnavajo enako kakor uradniki te države v zvezi s kršitvami, ki so jih storili, ali kršitvami, ki so bile storjene zoper njih.