10. člen
DRŽAVNI PROGRAMI UKREPOV
1. Namen državnih programov ukrepov je določiti dejavnike, ki povzročajo dezertifikacijo, in uporabne ukrepe, potrebne za boj proti dezertifikaciji in ublažitev posledic suše.
2. V državnih programih ukrepov se določijo ustrezna vloga vlade, lokalnih skupnosti in uporabnikov zemljišč ter razpoložljivi in potrebni viri. Med drugim ti programi ukrepov:
a)
zajemajo dolgoročne strategije za boj proti dezertifikaciji in ublažitev posledic suše, poudarjajo njihovo izvajanje in so povezani z državnimi usmeritvami za trajnostni razvoj;
b)
omogočajo spremembe, potrebne zaradi spreminjajočih se razmer, in so na lokalni ravni dovolj prilagodljivi, da obvladujejo različne družbenogospodarske, biološke in geofizikalne razmere;
c)
namenjajo posebno pozornost izvajanju zaščitnih ukrepov za zemljišča, ki še niso ali so samo delno degradirana;
d)
povečujejo klimatološke, meteorološke in hidrološke zmožnosti države ter načine za zagotavljanje zgodnjega opozarjanja na sušo;
e)
uveljavljajo usmeritve in krepijo institucionalne okvire, ki razvijajo sodelovanje in usklajevanje v duhu partnerstva med skupnostjo, ki daje pomoč, vladami na vseh ravneh, lokalnim prebivalstvom in skupinami skupnosti ter lokalnemu prebivalstvu omogočajo dostop do ustreznih podatkov in tehnologije;
f)
na lokalni, državni in regionalni ravni zagotavljajo učinkovito sodelovanje nevladnih organizacij in lokalnega prebivalstva, tako žensk kot moških, zlasti uporabnikov virov, vključno s kmeti in pastirji in njihovimi predstavniškimi organizacijami, pri načrtovanju usmeritev, odločanju in izvajanju ter pregledovanju državnih programov ukrepov in
g)
zahtevajo reden pregled njihovega izvajanja in poročila o tem.
3. Državni programi ukrepov med drugim lahko vključujejo nekatere ali vse od naslednjih ukrepov za pripravo na sušo in ublažitev njenih posledic:
a)
vzpostavitev in/ali krepitev, kadar je ustrezno, sistemov zgodnjega opozarjanja, vključno z lokalnimi in državnimi zmogljivostmi ter skupnimi sistemi na subregionalni in regionalni ravni, in mehanizmov za pomoč osebam, razseljenim zaradi okolja;
b)
krepitev pripravljenosti na sušo in njeno obvladovanje, vključno z načrti za morebitno sušo na lokalni, državni, subregionalni in regionalni ravni, v katerih so upoštevane napovedi glede podnebja po letnih časih in po letih;
c)
vzpostavitev in/ali krepitev, kadar je ustrezno, sistemov za zagotavljanje zalog hrane, vključno s skladiščnimi in prodajnimi prostori, zlasti na podeželju;
d)
uvedba projektov za nadomestne oblike preživljanja, ki bi lahko zagotovile dohodek na območjih, nagnjenih k suši, in
e)
razvoj trajnostnih programov namakanja za poljščine in živino.
4. Ob upoštevanju razmer in zahtev, značilnih za vsako prizadeto državo pogodbenico, državni programi ukrepov med drugim vključujejo, kadar je ustrezno, ukrepe na nekaterih ali vseh naslednjih prednostnih področjih, če se nanašajo na boj proti dezertifikaciji in ublažitev posledic suše na prizadetih območjih in na njihovo prebivalstvo: spodbujanje nadomestnih načinov preživljanja in izboljšanje državnih gospodarskih razmer z namenom krepiti programe, usmerjene k izkoreninjenju revščine in zagotavljanju zalog hrane; demografska gibanja; trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri; trajnostni kmetijski postopki; razvoj različnih energetskih virov in njihova učinkovita raba; institucionalni in pravni okviri; krepitev zmožnosti za presojo in načrtno opazovanje, vključno s hidrološkimi in meteorološkimi službami, ter gradnja zmogljivosti, izobraževanje in ozaveščanje javnosti.