8. člen
VSEBINA DRŽAVNIH PROGRAMOV UKREPOV
1. V skladu z 10. členom konvencije so v splošni strategiji državnih programov ukrepov poudarjeni celostni programi za lokalni razvoj na prizadetih območjih, ki temeljijo na mehanizmih soodločanja in na povezovanju strategij za izkoreninjenje revščine v prizadevanjih za boj proti dezertifikaciji in ublažitev posledic suše. Programi skušajo okrepiti zmogljivosti lokalnih oblasti in zagotoviti dejavno vključitev lokalnega prebivalstva, skupnosti in skupin s poudarkom na izobraževanju in usposabljanju, pritegnitev nevladnih organizacij s preskušenim strokovnim znanjem ter okrepiti decentralizirane vladne strukture.
2. Državni programi ukrepov, kadar je primerno, vključujejo te splošne značilnosti:
a)
upoštevanje preteklih izkušenj iz boja proti dezertifikaciji in/ali za ublažitev posledic suše pri razvoju in izvajanju državnih programov ukrepov ob upoštevanju družbenih, gospodarskih in ekoloških razmer;
b)
opredelitev dejavnikov, ki prispevajo k dezertifikaciji in/ali suši, razpoložljivih in potrebnih virov ter zmogljivosti, ustreznih usmeritev ter institucionalnih in drugih odzivov ter ukrepov, potrebnih za boj proti tem pojavom in/ali za ublažitev njihovih posledic, in
c)
večje sodelovanje lokalnega prebivalstva in skupnosti, vključno z ženskami, kmeti in pastirji, na katere se prenese večja odgovornost za upravljanje.
3. Državni programi ukrepov zajemajo, kadar je primerno, tudi naslednje:
a)
ukrepe za boljše gospodarske razmere z namenom izkoreniniti revščino:
i)
povečati prihodke in možnosti za zaposlitev, zlasti za najrevnejše člane skupnosti, z:
– razvijanjem trgov kmetijskih in živinorejskih izdelkov;
– oblikovanjem finančnih instrumentov, primernih za lokalne potrebe;
– spodbujanjem raznolikosti v kmetijstvu in ustanavljanjem kmetijskih podjetij in
– razvijanjem obkmetijskih in nekmetijskih gospodarskih dejavnosti;
ii)
izboljšati dolgoročne možnosti za kmetijstvo z oblikovanjem:
– pobud za donosne naložbe in z dostopom do delovnih sredstev in
– cenovno in davčno politiko ter poslovnimi navadami, ki spodbujajo rast;
iii)
opredeliti in uporabiti demografsko in migracijsko politiko za zmanjšanje pritiska prebivalstva na zemljo in
iv)
spodbujati uporabo pridelkov, ki so odporni proti suši, in uporabljati celostne sisteme kmetovanja na suhih zemljiščih za zagotavljanje hrane;
b)
ukrepe za ohranjanje naravnih virov:
i)
zagotavljati celostno in trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, ki zajemajo:
– kmetijska zemljišča in pašnike;
– vegetacijo in prosto živeče živali;
– gozdove;
– vodne vire in
– biološko raznovrstnost;
ii)
izobraževati javnost in krepiti splošno ozaveščenost ter izvajati okoljevarstvene izobraževalne akcije in razširjati poznavanje metod v zvezi s trajnostnim gospodarjenjem z naravnimi viri in
iii)
zagotavljati razvoj in učinkovito rabo različnih virov energije, spodbujati rabo nadomestnih virov energije, zlasti sončne energije, energije vetra in bioplina, ter posebne načrte za prenos, nabavo in prilagoditev ustrezne tehnologije, da se ublaži pritisk na neobnovljive naravne vire;
c)
ukrepe za izboljšanje institucionalne organiziranosti:
i)
opredeliti vlogo in pristojnosti centralnih vladnih in lokalnih organov v okviru politike načrtovanja namenske rabe prostora;
ii)
spodbujati politiko intenzivne decentralizacije, s katero se pristojnost za upravljanje in odločanje prenese na lokalne organe, ter spodbujati lokalne skupnosti k dajanju pobud in prevzemanju odgovornosti ter vzpostavljati lokalne strukture in
iii)
prilagoditi, kadar je primerno, institucionalni in normativni okvir za gospodarjenje z naravnimi viri, da se lokalnemu prebivalstvu zagotovi pravica do zemlje;
d)
ukrepi za boljše poznavanje dezertifikacije:
i)
spodbujati raziskave ter zbiranje, obdelavo in izmenjavo podatkov o znanstvenih, tehničnih in družbenogospodarskih vidikih dezertifikacije;
ii)
izboljšati zmogljivosti v državi na področju raziskav in zbiranja, obdelave, izmenjave in analiziranja podatkov za boljše razumevanje in prenesti ugotovitve analiz v prakso in
iii)
spodbujati srednjeročno in dolgoročno proučevanje:
– družbenogospodarskih in kulturnih teženj na prizadetih območjih;
– trendov glede kakovosti in količine naravnih virov in
– medsebojnega vpliva podnebja in dezertifikacije in
e)
ukrepe za spremljanje in presojo posledic suše:
i)
razvijati strategije za vrednotenje vplivov naravne spremenljivosti podnebja na regionalno sušo in dezertifikacijo in/ali upoštevati napovedi glede podnebja po letnih časih in po letih v prizadevanjih za ublažitev posledic suše;
ii)
izboljšati zmogljivosti za pravočasno obveščanje in odzivanje, učinkovito usmerjati pomoč v nujnih primerih in pomoč v hrani ter izboljšati sisteme za pripravo zalog hrane in za njeno porazdelitev, programe za varstvo živine in javna dela ter nadomestne načine preživljanja na območjih, dovzetnih za sušo, in
iii)
spremljati in presojati ekološko degradacijo za zagotovitev zanesljivega in pravočasnega obveščanja o poteku in hitrosti degradacije virov, da se omogoči boljše oblikovanje politike in odzivov.