(1)
Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.
(2)
Če sodišče prekine postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo oziroma upravni postopek.
(3)
Če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler ni pravda oziroma dokler ni upravni postopek pravnomočno končan.
(4)
Če se stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek.
(5)
Če je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo po četrtem odstavku tega člena, kakor tudi, če je opravilo zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi napotiti stranko na pravdo, pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.