22. člen
Kompenzacija in prekinitev koncesij
1. Kompenzacija in prekinitev koncesij ali drugih obveznosti sta začasna ukrepa, ki sta na voljo, če priporočila in sklepi niso uresničeni v razumnem obdobju. Vendar pa niti kompenzacija niti prekinitev koncesij ali drugih obveznosti nimata prednosti pred popolnim izvajanjem priporočila za uskladitev ukrepa z zajetimi sporazumi. Kompenzacija je prostovoljna in če je dana, mora biti v skladu z zajetimi sporazumi.
2. Če določeni članici ne uspe ukrepa, za katerega se ugotovi, da ni v skladu z zajetim sporazumom, uskladiti z njim, ali drugače ne spoštuje priporočil ali sklepov v razumnem roku, določenem v skladu s tretjim odstavkom 21. člena, taka članica, če se to od nje zahteva, in najkasneje po poteku razumnega obdobja začne pogajanja z vsako stranjo, ki je sprožila postopke za reševanje spora, z namenom, da pripravi medsebojno sprejemljivo kompenzacijo. Če se v 20 dneh po poteku razumnega obdobja niso sporazumeli o zadovoljivi kompenzaciji, lahko vsaka stran, ki je sprožila postopke za reševanje sporov, zahteva, da DSB določeni članici dovoli prekinitev uporabe koncesij ali drugih obveznosti po zajetih sporazumih.
3. Pri odločanju, katere koncesije ali druge obveznosti naj se prekinejo, tožeča stranka uporabi ta načela in postopke:
4. Raven prekinitve koncesij ali drugih obveznosti, ki jo dovoli DSB, mora biti enakovredna ravni izničenja ali zmanjšanja.
5. DSB ne sme dovoliti prekinitve koncesij ali drugih obveznosti, če zajeti sporazum prepoveduje tako prekinitev.
6. Če nastane situacija, opisana v drugem odstavku, DSB na zahtevo da dovoljenje za prekinitev koncesij ali drugih obveznosti v 30 dneh od poteka razumnega obdobja, razen če se DSB s konsenzom ne odloči, da zahtevo zavrne. Vendar pa, če določena članica nasprotuje predlagani ravni prekinitve ali trdi, da niso bila upoštevana načela ali postopki, določeni v tretjem odstavku, ko je tožeča stranka zahtevala prekinitev koncesij ali drugih obveznosti v skladu s tretjim (b) ali (c) odstavkom, je treba zadevo predložiti v arbitražo. Tako arbitražo opravi prvotni ugotovitveni svet, če so člani na voljo, ali razsodnik,(15) ki ga imenuje generalni direktor, ter mora biti končana v 60 dneh po dnevu poteka razumnega obdobja. Med potekom arbitraže koncesije ali druge obveznosti ne smejo biti prekinjene.
7. Razsodnik,(16) ki deluje v skladu s šestim odstavkom, ne proučuje narave koncesij ali drugih obveznosti, ki jih je treba prekiniti, temveč določi, ali je raven take prekinitve enakovredna ravni izničenja ali zmanjšanja. Razsodnik lahko tudi določi, ali je predlagana prekinitev koncesij ali drugih obveznosti po zajetem sporazumu dovoljena. Vendar če zadeva, ki je bila predložena arbitraži, vključuje trditev, da načela in postopki, določeni v tretjem odstavku niso bili upoštevani, razsodnik ta zahtevek prouči. Če razsodnik ugotovi, da ta načela in postopki niso bili spoštovani, jih mora tožeča stranka uporabiti v skladu s tretjim odstavkom. Stranke morajo sprejeti odločitev razsodnika kot dokončno, stranke, na katere se zadeva nanaša, pa ne smejo zahtevati ponovne arbitraže. DSB mora biti o odločitvi razsodnika takoj obveščen ter mora na zahtevo odobriti prekinitev koncesij ali drugih obveznosti, kadar je zahteva v skladu z odločitvijo razsodnika, razen če se DSB s konsenzom odloči, da zahtevo zavrne.
8. Prekinitev koncesij ali drugih obveznosti je začasna ter se uporablja le, dokler ukrep, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni v skladu z zajetim sporazumom, ni ukinjen, ali dokler članica, ki mora uresničiti priporočila ali sklepe, ne zagotovi rešitev glede izničenja ali zmanjšanja koristi, ali se doseže vzajemno zadovoljiva rešitev. V skladu s šestim odstavkom 21. člena DSB še naprej nadzoruje izvajanje sprejetih priporočil ali sklepov, vključno v zadevah, ko je bila dana kompenzacija ali so bile prekinjene koncesije ali druge obveznosti, niso pa bila uresničena priporočila za uskladitev ukrepa z zajetimi sporazumi.
9. Glede ukrepov, ki jih sprejemajo regionalne ali lokalne vlade ali oblasti na ozemlju članice in se nanašajo na izpolnjevanje zajetih sporazumov, se lahko uporabljajo določbe za reševanje sporov v zajetih sporazumih. Če DSB odloči, da določba zajetega sporazuma ni izpolnjena, mora odgovorna članica sprejeti take razumne ukrepe, ki so ji na voljo, da zagotovi njeno izpolnitev. Določbe zajetega sporazuma in tega dogovora, ki se nanašajo na kompenzacijo in prekinitev koncesij ali drugih obveznosti, se uporabljajo, če take izpolnitve ni možno zagotoviti.(17)