1. (a) Če se uvoženo blago ali enako ali podobno uvoženo blago v državi uvoza prodaja v enakem stanju, kot je uvoženo, je osnova za carinsko vrednost na ta način uvoženega blaga v smislu tega člena cena na enoto proizvoda, po kateri se uvoženo ali enako oziroma podobno blago prodaja v največji agregirani količini sočasno ali ob približno istem času kot uvoženo blago, ki se vrednoti, osebam, ki niso v razmerju z osebami, od katerih kupujejo tako blago, ob pogoju znižanj za:
(i) provizije, ki se običajno plačujejo ali za katere obstaja dogovor o plačilu, ali običajna povišanja, ki so namenjena kot dobiček, in splošne stroške v zvezi s prodajo blaga v določeni državi uvoza, ki je enakega razreda ali enake vrste;
(ii) običajne prevozne stroške in zavarovanje in druge vezane stroške, ki nastanejo v državi uvoza;
(iii) če je ustrezno, za stroške in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek 8. člena in
(iv) carine in druge notranje dajatve, ki se plačujejo v državi uvoza v zvezi z uvozom ali prodajo blaga.
(b)
Če se niti uvoženo blago niti enako ali podobno blago ne prodaja sočasno ali ob približno enakem času kot uvoz blaga, ki se vrednoti, je osnova za carinsko vrednost pod pogoji določb prvega odstavka cena na enoto blaga, po kateri se uvoženo blago, enako ali podobno uvoženo blago prodaja v državi uvoza v enaki obliki, kot je uvoženo, v najhitrejšem času po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne pozneje kot v 90 dneh po takem uvozu.
2. Če se v državi uvoza ne prodaja uvoženo blago niti enako ali podobno blago v enaki obliki, kot je uvoženo, tedaj se na zahtevo uvoznika določi carinska vrednost na podlagi cene enote, po kateri se uvoženo blago proda po nadaljnji predelavi v največji možni agregirani količini osebam v državi uvoza, ki niso v razmerju z osebami, od katerih tako blago kupujejo, ob tem da se ustrezno upoštevajo s predelavo dodana vrednost in znižanja, določena v prvem (a) odstavku.