VI. člen
Domača zakonodaja
1. V sektorjih, za katera veljajo specifične obveze, mora vsaka članica zagotoviti, da se vsi ukrepi splošne veljave, ki vplivajo na trgovino s storitvami, izvajajo razumno, objektivno in nepristransko.
2. (a) Vsaka članica mora imeti oziroma mora, čim prej je možno, ustanoviti sodne, arbitražne ali upravne svete ali postopke, ki na zahtevo prizadetega ponudnika storitev omogočajo takojšnjo proučitev in če je to upravičeno, zagotavljajo ustrezne spremembe upravnih odločb, ki vplivajo na trgovino s storitvami. Če taki postopki niso neodvisni od agencije, ki ji je zaupana ta upravna odločba, članica zagotovi, da se s temi postopki doseže objektivna in nepristranska proučitev.
(b)
Določbe pododstavka (a) se ne smejo razlagati v smislu zahteve, da članice ustanavljajo take svete oziroma postopke, če bi bilo to v neskladju z njihovo ustavno ureditvijo ali z naravo njihovih pravnih sistemov.
3. Če je za ponudbo storitve, za katero velja specifična obveza, potrebno posebno dovoljenje, pristojne oblasti članice v razumnem času po vložitvi prošnje, ki velja po domači zakonodaji za popolno, obvestijo vlagatelja o odločitvi v zvezi z njegovo prošnjo. Na zahtevo vlagatelja pristojne oblasti članice brez nepotrebnega odlašanja dajo vse podatke, ki se nanašajo na prošnjo.
4. Da bi se zagotovilo, da ukrepi v zvezi s kvalifikacijskimi zahtevami in postopki, tehničnimi standardi in zahtevami za dovoljenja ne pomenijo nepotrebnih ovir za trgovino s storitvami, Svet za trgovino s storitvami po ustreznih telesih, ki jih lahko ustanovi v ta namen, določi vsa potrebna pravila. Ta pravila imajo namen zagotoviti, da take zahteve med drugim:
(a)
temeljijo na objektivnih in preglednih merilih, kot sta sposobnost in zmožnost ponujati storitev;
(b)
ne pomenijo večjega bremena, kot je to potrebno za zagotovitev kakovosti storitve;
(c)
pri postopkih za izdajanje dovoljenj niso same po sebi omejitev za ponujanje storitev.
5. (a) V sektorjih, kjer je članica sprejela specifične obveze, ta članica do začetka veljavnosti pravil, ki so nastala v teh sektorjih v skladu s četrtim odstavkom tega člena, ne uporablja zahtev za izdajanje dovoljenj ali kvalifikacijskih zahtev in tehničnih standardov, ki izničujejo ali zmanjšujejo sprejete specifične obveze na način, ki:
(i) ni v skladu z merili, navedenimi v četrtem (a), (b) ali (c) pododstavku; in
(ii) ga od te članice ni bilo moč razumno pričakovati v času, ko je ta sprejela specifične obveze v določenih sektorjih.
(b)
Pri ugotavljanju, ali je ravnanje članice v skladu z obvezami po petem (a) odstavku zgoraj, je treba upoštevati mednarodne standarde ustreznih mednarodnih organizacij,(3) ki jih uporablja ta članica.
6. V sektorjih, kjer veljajo specifične obveze v zvezi s storitvami svobodnih poklicev, vsaka članica poskrbi za ustrezne postopke za potrjevanje sposobnosti strokovnjakov katerekoli druge članice.