1. Če carinska vrednost uvoženega blaga ni določljiva v skladu z določbami 1. do 6. člena, se carinska vrednost ugotavlja z uporabo razumnih sredstev v skladu z načeli in splošnimi določbami tega sporazuma in VII. člena GATT 1994 in na podlagi podatkov, ki so na razpolago v državi uvoza.
2. Nobena carinska vrednost se ne sme ugotavljati v smislu določb tega člena na podlagi:
(a)
prodajne cene v državi uvoza za blago, ki se proizvaja v tej državi;
(b)
sistema, ki za potrebe carinjenja predvideva sprejem višje vrednosti od dveh možnih vrednosti;
(c)
cene blaga na domačem trgu države izvoza;
(d)
stroškov proizvodnje, ki so različni od izračunov vrednosti, določenih za enako ali podobno blago v skladu z določbami 6. člena;
(e)
cen blaga, namenjenega izvozu v državo, ki ni država uvoza;
(f)
najmanjših carinskih vrednosti ali
(g)
arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti.
3. Če uvoznik tako zahteva, mora biti pisno obveščen o carinski vrednosti, ki je ugotovljena v skladu z določbami tega člena, in o metodi, s katero se je ugotavljala ta vrednost.