(1)
Državni organi ter samostojni zavodi in samostojne organizacije morajo pri opravljanju javne službe dajati drug drugemu pravno pomoč v upravnem postopku. Za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom.
(2)
Zaprošeni organ, zavod oziroma organizacija iz prejšnjega odstavka mora ugoditi zaprosilu v mejah svojega območja in delovnega področja.
(3)
Od sodišča se lahko zahteva pravna pomoč za posamezna dejanja v postopku samo v mejah posebnih predpisov. Izjemoma lahko zahteva državni organ ali zavod, ki ga je ustanovil državni organ, od sodišča, naj mu pošlje spise, ki so mu potrebni v upravnem postopku. Sodišče mora ugoditi taki zahtevi, če se s tem ne ovira sodni postopek. Sodišče lahko določi rok, v katerem mu je treba spise vrniti.
(4)
Za pravno pomoč v razmerju s tujimi organi veljajo določbe mednarodnih pogodb, če teh ni, pa načelo vzajemnosti. Če nastane dvom o vzajemnosti, da o tem pojasnilo Državni sekretariat za zunanje zadeve. Pristojni organ se obrne nanj za pojasnilo po ustreznem republiškem oziroma zveznem upravnem organu, ki je pristojen za pravosodne zadeve.
(5)
Domači organi dajejo tujim organom pravno pomoč na način, kot to določa domači zakon. Organ odreče pravno pomoč, če se prosi za dejanje, ki nasprotuje javnemu redu. Dejanje, za katero prosi tuji organ, se lahko opravi tudi na način, ki ga želi tuji organ, če tak postopek ne nasprotuje javnemu redu.
(6)
Če v mednarodnih pogodbah ni predvidena možnost neposrednega občevanja s tujimi organi, občujejo domači organi s tujimi organi po Državnem sekretariatu za zunanje zadeve.