(1)
Če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da strankina obveznost, za katere zavarovanje je bil izdan začasni sklep, pravno ne obstoji, ali če se kako drugače ugotovi, da je bila zahteva za začasni sklep neopravičena, mora povrniti predlagatelj, v čigar korist je bil začasni sklep izdan, nasprotni stranki s tem napravljeno škodo.
(2)
O odškodnini iz prejšnjega odstavka odloča organ, ki je izdal začasni sklep.
(3)
Če je v primeru iz prvega odstavka tega člena očitno, da je izposloval predlagatelj začasni sklep iz nagajivosti, se kaznuje z denarno kaznijo do 50.000 dinarjev. Zoper sklep o kazni je dovoljena posebna pritožba, ki zadrži njegovo izvršitev.