(1)
Javni tožilec ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo v stvari, v kateri ni mogoč upravni spor, če misli, da je bil z njo prekršen zakon.
(2)
Zahteva za varstvo zakonitosti po prejšnjem odstavku se lahko vloži v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba vročena javnemu tožilcu, če mu ni bila vročena, pa v šestih mesecih od dneva, ko je bila vročena stranki.
(3)
Zahtevo za varstvo zakonitosti vloži zvezni javni tožilec, kadar odloča o njej zvezni organ, in republiški javni tožilec, kadar odloča o njej republiški organ.
(4)
O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo je izdal v upravnem postopku zvezni upravni organ ali pa samostojen zavod ali samostojna organizacija, nad katero ima nadzorstvo zvezni organ, odloča zvezni upravni organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, če takega upravnega organa ni, pa Zvezni izvršni svet. V drugih primerih odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti republiški upravni organ, ki je pristojen za zadevo, za kakršno gre v odločbi, če takega upravnega organa ni, pa republiški izvršni svet.
(5)
Na zahtevo za varstvo zakonitosti lahko pristojni organ razveljavi izpodbijano odločbo ali pa zahtevo zavrne. Zoper odločbo izdano o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni dovoljena pritožba.