TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstoji tudi terjatev tožeče stranke do tožene v višini 28.420 EUR (obstoji torej terjatev v višini 94.966 EUR) ter v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči po pobotanju plačati 26.289 EUR (in ne 68.694,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2017.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ob tem, ko izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh (z vidika uporabljene pravne podlage) odločilnih dejstvih, utegne spregled kakšnih trditev pravdne stranke sicer predstavljati kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa mora biti v pritožbi konkretno (in ne s povsem posplošenim sklicevanjem na nedefinirane predhodne vloge v postopku) uveljavljana.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do vseh trditev ni opredelilo predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja konkretizirano in obrazloženo uveljavljanje kršitve. Pritožnica bi torej morala določno navesti, na katera vlaganja se nanaša njen ugovor, da so bila dela, ki so bila opravljena po letu 1981, opravljena samoiniciativno in brez njene vrednosti, in kako to vpliva na višino terjatve tožeče stranke. Ker je pritožbeni očitek posplošen, višje sodišče natančnejšega preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu ne more opraviti.

Čeprav sta najemnika prevzela najemodajalkino obveznost urediti poslovni prostor v takšno stanje, da ga bo mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo, pritožbeno sodišče (tako kot sodišče prve stopnje) ne najde ničesar, kar bi kazalo na to, da sta se hkrati zavezala najemodajalčevo zakonsko dolžnost prevzeti nase tudi v stroškovnem smislu.

V skladu z določbo 17. člena ZPSPP bi imela najemnika pravico do povračila stroškov za popravila, ki ne gredo v njuno breme, saj med pogodbeniki od zakonske ureditve drugačen dogovor o tem, kateri krije stroške popravil, ni bil sklenjen.

Tožena stranka je bila zato, ker sta najemnika namesto nje izvršila prenovo in izboljšave poslovnega prostora, nedvomno obogatena, najemnika prikrajšana, prehod premoženja pa nima podlage v pravnem poslu ali v zakonu. Zato je tožena stranka dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi oziroma povrniti neamortizirani del koristnih vlaganj (prvi odstavek 190. člena OZ).

V primeru, ko le eden od zakoncev uveljavlja njuno kolektivno terjatev iz naslova skupnega premoženja, ni nujno sodelovanje obeh zakoncev v postopku.

Za začetek teka zastaranja zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je ključen trenutek prehoda koristi s prikrajšane osebe (torej vlagatelja, v tem primeru bivših najemnikov) na obogateno osebo (v tem primeru lastnico, torej toženo stranko), saj je prehod koristi predpostavka za uveljavljanje zahtevka na tej podlagi.