125. člen
Splošni kriteriji sprejemljivosti internih bonitetnih sistemov nasprotnih strank
1.
Nasprotna stranka, ki želi v skladu z bonitetnim okvirom Eurosistema pridobiti odobritev internega bonitetnega sistema nasprotne stranke, mora pri Banki Slovenije vložiti zahtevek. Interni bonitetni sistem se lahko v bonitetnem okviru Eurosistema odobri samo, če je pristojni organ nasprotni stranki izdal dovoljenje za njegovo uporabo za namene kapitalskih zahtev. Če je bilo tako dovoljenje za interni bonitetni sistem izdano, vendar se pozneje odvzame, se hkrati odvzame odobritev v bonitetnem okviru Eurosistema.
2.
Zahteva iz odstavka 1 velja za vse nasprotne stranke, ki nameravajo uporabiti interni bonitetni sistem nasprotne stranke, neodvisno od njihovega statusa, tj. matične družbe, hčerinske družbe ali podružnice, in neodvisno od tega, ali je interni bonitetni sistem nasprotne stranke odobril pristojni organ v isti državi za matično družbo in po možnosti za hčerinske družbe ali pristojni organ v domači državi matične družbe za podružnice in po možnosti za hčerinske družbe.
3.
Zahtevek, ki ga nasprotna stranka vloži v skladu z odstavkom 1, mora vsebovati naslednje informacije in dokumente, ki morajo biti v slovenskem jeziku:
(a)
kopijo sklepa pristojnega organa, ki dovoljuje nasprotni stranki, da za namene kapitalskih zahtev na konsolidirani ali nekonsolidirani osnovi uporabi svoj interni bonitetni sistem, skupaj z vsemi posebnimi pogoji uporabe;
(b)
posodobljeno oceno pristojnega organa, ki odraža trenutno razpoložljive informacije o vseh vprašanjih, ki vplivajo na uporabo internega bonitetnega sistema za namene zavarovanja, in o vseh vprašanjih v zvezi s podatki, ki se uporabljajo v postopku spremljanja zanesljivosti v bonitetnem okviru Eurosistema;
(c)
informacije o vseh spremembah internega bonitetnega sistema nasprotne stranke, ki jih je priporočil ali zahteval pristojni organ, skupaj z rokom, do katerega je treba te spremembe izvesti;
(d)
informacije o pristopu, ki se uporabljajo pri dodelitvi stopnje verjetnosti neplačila dolžnikom, ter podatke o bonitetnih ocenah in povezanih enoletnih verjetnostih neplačila, ki se uporabljajo pri določanju primernih bonitetnih ocen. Verjetnost neplačila iz člena 60(3), ki jo poroča interni bonitetni sistem nasprotne stranke, je »končna« verjetnost neplačila, ki se uporablja za izračun kapitalskih zahtev, vključno z vsemi nadzorniškimi regulativnimi spodnjimi mejami, pribitki, ustreznimi prilagoditvami, mero konservativnosti, razveljavitvami in razporejanjem na skupne bonitetne lestvice;
(e)
kopijo informacij po zadnjem tretjem stebru (tržna disciplina), ki jih mora nasprotna stranka redno objavljati v skladu z zahtevami glede tržne discipline po okviru Basel III, Direktivi 2013/36/EU in Uredbi (EU) št. 575/2013;
(f)
ime in naslov pristojnega organa in zunanjega revizorja;
(g)
informacije o zgodovinskih podatkih glede dejanskih stopenj neplačila, ki jih ocenjuje interni bonitetni sistem nasprotne stranke, po bonitetnih ocenah za pet koledarskih let pred vložitvijo zadevnega zahtevka. Če je pristojni organ v teh koledarskih letih dovolil uporabo internega bonitetnega sistema za namene kapitalskih zahtev, morajo informacije zajemati tudi podatek, od kdaj je dovoljena uporaba internega bonitetnega sistema za namene kapitalskih zahtev. Zgodovinski letni podatki o dejanskih stopnjah neplačila in morebitne dodatne informacije morajo biti v skladu z določbami o spremljanju zanesljivosti iz člena 129, kakor da bi za interni bonitetni sistem v tem obdobju veljale te določbe;
(h)
informacije, ki se zahtevajo za spremljanje zanesljivosti iz člena 129, kakor jih zahtevajo znotraj bonitetnega okvira Eurosistema že odobreni interni bonitetni sistemi nasprotnih strank za tekoče koledarsko leto v času vložitve zahtevka.
4.
Nasprotna stranka ni dolžna predložiti informacij iz točk od (a) do (c), kadar te informacije Banki Slovenije na njeno zahtevo posreduje neposredno pristojni organ.
5.
Zahtevek nasprotne stranke po odstavku 1 mora podpisati glavni izvršni direktor, finančni direktor ali vodilni uslužbenec nasprotne stranke na podobno visokem položaju oziroma pooblaščeni podpisnik v imenu enega od njih.