TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik.

Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne more pričakovati, da bo obdavčen tako "ugodno", kot bi bil v nasprotnem primeru, niti ne more na davčni organ prelagati ugotavljanja teh okoliščin.

Zastaranja odmere ni mogoče uveljavljati po posameznih letih, ki so zajeta v časovno obdobje nadzora, saj se nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in v takšnih primerih (praviloma) ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje.

Metode oz. načini cenitve davčne osnove, ki so se razvili v praksi, niso zakonska materija in je izbira metode odvisna predvsem od okoliščin posameznega primera, zavezanec pa nima pravice zahtevati cenitve po točno določeni metodi. Tožbene navedbe ostajajo na pavšalni ravni, saj tožnik ne specificira podobnosti med njegovim in omenjenimi tremi drugimi primeri, prav tako pa tudi ne poda konkretnega izračuna po metodi neto vrednosti, ki bi v njegovem primeru bistveno zmanjšal davčno osnovo.

Pogoj za uvedbo davčnega nadzora po 68.a členu ZDavP-2 je torej, da davčni organ ugotovi oz. je seznanjen z znatnim oz. precejšnjim nesorazmerjem med premoženjem, sredstvi ali porabo in napovedanimi dohodki fizične osebe, pri čemer uvedba postopka ni pogojena z že dejansko ugotovljenim nesorazmerjem in konkretno višino te razlike, saj je to šele rezultat ugotovitvenega postopka. Ta razkorak ustreza pravnemu standardu znatnosti iz prve alineje prvega odstavka 68.a člena ZDavP-2.

Tako je na koncu bila izračunana davčna osnova v znesku 34.280,06 EUR, kolikor naj bi po tabeli A (str. 35 izpodbijane odločbe) znašala razlika med vsoto v opazovanem obdobju prejetega in izdanega denarja ter posledično tudi davčna osnova v obravnavanem primeru.

Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti je bil zaključen v času, ko se je novela ZDavP-2J, s katero je zakonodajalec obrestno mero dvignil na 7 % letno (v primerjavi s pred 1. 1. 2017 določenim obračunavanjem obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka), že uporabljala.