TFL Vsebine / Zbornik znanstvenih razprav

This article scrutinises the evolving paradigm of human rights justifications (HRJs) and the growing complexities encountered by civil society when states invoke human rights to legitimise restrictive migration policies. Originally conceived as a shield to protect individuals from state power, human rights have increasingly been appropriated by states as instruments of governance, particularly in migration law. Through a typology comprising direct reference, misuse of human rights doctrine, and misuse of international law, the article analyses contemporary legislative reforms in the EU and Sweden—including the activation of the Temporary Protection Directive, tightening of residency requirements, and citizenship restrictions. The empirical and methodological approach integrates the co- production of knowledge with civil society actors. The analysis demonstrates that, while HRJs can be mobilised to expand rights in times of crisis, as in the EU’s response to the Ukrainian refugee influx, they are also deployed to restrict rights, as seen in recent Swedish legislative processes. The article further explores intersectionality as a critical lens and outline s coalition-building and experiential learning as strategies for civil society to counter HRJs. Ultimately, it contends that reinstating human rights as a protective shield depends on strengthening civil society’s role in legal and policy advocacy, knowledge production, and accountability requirements in an era of shifting state rationales.

Avtorica preučuje spreminjajočo se paradigmo utemeljevanj s človekovimi pravicami in naraščajoče kompleksnosti, s katerimi se sooča civilna družba, kadar države s sklicevanjem na človekove pravice legitimirajo restriktivne migracijske politike. Človekove pravice, prvotno zamišljene kot ščit za zaščito posameznikov pred državno oblastjo, si države vse pogosteje prisvajajo kot instrumente upravljanja, zlasti na področju migracijskega prava. S tipologijo, ki obsega neposredno sklicevanje, zlorabo doktrine človekovih pravic in zlorabo mednarodnega prava, avtorica analizira sodobne zakonodajne reforme v EU in na Švedskem – vključno z aktivacijo Direktive o začasni zaščiti, zaostritvijo pogojev glede prebivanja ter omejitvami državljanstva. Empirični in metodološki pristop vključuje soustvarjanje znanja s civilnodružbenimi gibanji. Analiza pokaže, da je mogoče utemeljevanja s človekovimi pravicami mobilizirati za razširitev pravic v času krize, kot se je zgodilo v odzivu EU na pritok ukrajinskih beguncev, vendar se uporabljajo tudi za omejevanje pravic, kot je razvidno iz nedavnih švedskih zakonodajnih postopkov. Avtorica nadalje obravnava intersekcionalnost kot ključno analitično prizmo ter opredeli oblikovanje koalicij in izkustveno učenje kot strategiji, s katerima lahko civilna družba nasprotuje upravičevanjem s človekovimi pravicami. Nazadnje zagovarja, da je vnovična vzpostavitev človekovih pravic kot zaščitnega ščita odvisna od krepitve vloge civilne družbe pri pravnem in političnem zagovorništvu, produkciji znanja ter zahtevah glede odgovornosti v obdobju spreminjajočih se državnih racionalnosti.