Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za živo mojstrovino, so:
-
pasijonska procesija v Škofji Loki spada med najstarejše kontinuirano uprizarjane gledališke igre v Sloveniji,
-
na osnovi ohranjene pisne predloge se je pasijonska uprizoritev z vmesnimi prekinitvami izvajala v postnem in velikonočnem času od leta 1713 do ukinitve v času jožefinskih reform; v 20. stoletju je bila oživljena leta 1936 in ponovno leta 1999,
-
izvirno dramsko besedilo Škofjeloškega pasijona, ki ga je med letoma 1715 in 1727 zapisal Lovrenc Marušič, pater Romuald, je najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku in z režijskimi opombami,
-
znotraj srednjeveškega jedra Škofje Loke več sto nastopajočih uprizori 13 figur pasijona,
-
Škofjeloška pasijonska procesija povezuje formalne in neformalne skupine, skupnosti in posameznike iz mesta in okoliških vasi, zlasti območja nekdanjega Loškega gospostva, ki sodelujejo pri izvedbi,
-
Škofjeloška procesijska uprizoritev je sinteza pasijonske žive dediščine, ki se je oblikovala v evropskem alpskem prostoru, lokalnega okolja, ki je to nadgradilo z izvirnostjo besedišča, z značilnimi prenosnimi odri, drugačnim sestavom konjenice in vrstnim redom figur, ter uprizarjanj v scenski nadgradnji srednjeveškega mesta.