(1)
Državni organi ter samoupravne organizacije in skupnosti, ki imajo javno pooblastilo za odločanje v upravnih stvareh, morajo dajati drug drugemu pravno pomoč v upravnem postopku. Za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom.
(2)
Zaprošeni organ kot tudi organizacija iz prvega odstavka tega člena mora ugoditi zaprosilu v mejah svojega območja in delovnega področja brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zaprosila.
(3)
Od sodišča se lahko zaproša pravna pomoč za posamezna dejanja v postopku samo v mejah posebnih predpisov. Izjemoma lahko zaprosi državni organ kot tudi organizacija, ki ima javno pooblastilo za odločanje v upravnih stvareh, sodišče, naj jima pošlje spise, ki so jima potrebni v upravnem postopku. Sodišče mora ugoditi takemu zaprosilu, če se s tem ne ovira sam sodni postopek. Sodišče lahko določi rok, v katerem mu je treba spise vrniti.
(4)
Za pravno pomoč v razmerju s tujimi organi veljajo določbe mednarodnih pogodb, če teh ni, pa načelo vzajemnosti. Če nastane dvom o vzajemnosti, da o tem pojasnilo zvezni upravni organ, ki je pristojen za zunanje zadeve. V takem primeru se obrne nanj pristojni organ po ustreznem republiškem oziroma pokrajinskem ali zveznem upravnem organu, ki je pristojen za pravosodne zadeve.
(5)
Domači organi dajejo tujim organom pravno pomoč na način, kot to določa domači zakon. Organ odreče pravno pomoč, če se prosi za dejanje, ki nasprotuje javnemu redu. Dejanje, za katero prosi tuji organ, se lahko opravi tudi na način, ki ga želi tuji organ, če tak postopek ne nasprotuje javnemu redu.
(6)
Če v mednarodnih pogodbah ni predvidena možnost neposrednega občevanja s tujimi organi, občujejo domači organi s tujimi organi po zveznem upravnem organu, ki je pristojen za zunanje zadeve.