1.
Vsaka država pogodbenica stori vse, kar je treba, da vzpostavi svojo pristojnost pri izvajanju jurisdikcije v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja:
(a)
kadar je kaznivo dejanje storjeno na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali na plovilu ali v zrakoplovu, registriranem v tej državi;
(b)
kadar je domnevni storilec dejanja njen državljan;
(c)
kadar je izginula oseba njen državljan in država pogodbenica meni, da je to primerno.
2.
Vsaka država pogodbenica prav tako stori vse potrebno, da vzpostavi svojo pristojnost pri izvajanju jurisdikcije v zvezi s kaznivim dejanjem prisilnega izginotja, kadar je domnevni storilec na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo, razen če ga v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi izroči ali preda drugi državi ali ga preda mednarodnemu kazenskemu sodišču, katerega jurisdikcijo priznava.
3.
Ta konvencija ne izključuje dodatne kazenske jurisdikcije, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.