1.
V tej konvenciji ”žrtev” pomeni izginulo osebo in katerega koli posameznika, ki je utrpel škodo kot neposredno posledico prisilnega izginotja.
2.
Vsaka žrtev ima pravico seznaniti se z resnico o okoliščinah prisilnega izginotja, poteku in izsledkih preiskave ter z usodo izginule osebe. Država pogodbenica stori vse, kar je za to potrebno.
3.
Vsaka država pogodbenica stori vse potrebno, da prisilno izginule osebe išče, ugotovi, kje so, in jih izpusti, v primeru smrti pa ugotovi, kje so njihovi posmrtni ostanki, z njimi ravna spoštljivo in jih vrne.
4.
Vsaka država pogodbenica v svojem pravnem sistemu zagotovi, da imajo žrtve prisilnega izginotja pravico do povrnitve škode in takojšnjega, poštenega in primernega nadomestila.
5.
Pravica do povrnitve škode iz četrtega odstavka tega člena zajema materialno in moralno zadoščenje ter po potrebi druge oblike povrnitve škode, na primer:
6.
Ne glede na obveznost nadaljevanja preiskave, dokler usoda izginule osebe ni pojasnjena, vsaka država pogodbenica stori vse potrebno v zvezi s pravnim položajem izginulih oseb, katerih usoda ni pojasnjena, in njihovih sorodnikov, na področjih, kot so socialno varstvo, finančne zadeve, družinsko pravo in lastninske pravice.
7.
Vsaka država pogodbenica zagotovi pravico do svobodnega ustanavljanja organizacij in združenj, ki poskušajo ugotoviti okoliščine prisilnih izginotij in usodo izginulih oseb, in sodelovanja v njih ter do pomoči žrtvam prisilnega izginotja.