22. člen
(splošne usmeritve za razvoj kmetijstva)
(1)
Najboljša kmetijska zemljišča, ki naj bodo namenjena za intenzivno kmetijsko proizvodnjo in za katera bo zagotovljeno trajno varstvo, je treba določiti po predhodnem usklajevanju z drugimi interesi v prostoru, z upoštevanjem ranljivosti prostora.
(2)
Opravljanje kmetijske dejavnosti naj se na območjih s slabšim pridelovalnim potencialom spodbuja, če se s tem omogoča ohranjanje kulturnih in simbolnih kakovosti krajine ali biotske raznovrstnosti ter naravnih vrednot.
(3)
Na območjih, ogroženih zaradi škodljivega delovanja voda, burje, zmrzali in suše, je treba kmetovanje prilagoditi neugodnim terenskim in klimatskim razmeram.
(4)
Območja, kjer so agrarne operacije povzročile krajinsko in ekosistemsko osiromašenje, je potrebno sanirati s stopnjevanjem deleža vegetacijskih prvin in renaturacijo vodotokov.
(5)
Pri umeščanju drugih dejavnosti, ki bi lahko povzročile onesnaženje tal z visokim ali dobrim pridelovalnim potencialom, je treba zagotoviti dovolj velik odmik od kmetijskih zemljišč ali zasaditi zaščitne vegetacijske pasove.
(6)
Drevesna in grmovna zarast med kmetijskimi zemljišči in ob vodotokih naj se ohranja.
(7)
Kmetijska zemljišča v neposredni bližini naselij in med obstoječo pozidavo se lahko namenijo za poselitev le, če se s tem ne spremenijo ekološki in gospodarski pogoji v taki meri, da bi kvarno vplivali na zdravje ljudi.