21. člen
(splošne usmeritve za razvoj v krajini)
(1)
Razvoj krajine v občini mora biti usmerjen v ohranjanje naravnih in kulturnih kakovosti, ob hkratnem zagotavljanju gospodarskega razvoja. Dejavnosti v krajini naj bodo umeščene v območja z največjimi potenciali zanje in najmanjšo ranljivostjo prostora, v skladu z naravnimi in kulturnimi kakovostmi, kvaliteto naravnih virov ter ogroženostjo zaradi naravnih in drugih nesreč. Na območjih, ki so spoznana za vrednejša zaradi naravnih, kulturnih in drugih kvalitet, naj bo zagotovljeno skupno varovanje. Poleg kmetijstva, gozdarstva in poselitve, ki najmočneje vplivajo na razvoj krajine, se bodo znotraj posameznih krajin razvijale tudi turistične in rekreacijske dejavnosti, gospodarjenje z vodami ter izkoriščanje mineralnih surovin.
(2)
Z ohranjanjem in vzpostavljanjem kulturne in simbolne prepoznavnosti krajine naj se zagotavlja večja privlačnost območij, specifične razvojne možnosti, kvalitetno bivalno okolje in možnosti za identifikacijo prebivalstva s teritorijem občine. Kulturno in simbolno prepoznavnost ter doživljajsko vrednost krajine oblikujejo pestra kulturna krajina, stavbna in naselbinska dediščina podeželja ter naravne kakovosti, ki so dejavniki prepoznavnosti krajine in jih je zato potrebno obravnavati kot razvojne dejavnike, ki povečujejo privlačnost tudi za investitorje in obiskovalce. Spodbujati je potrebno razvoj turizma v povezavi s kulturnimi vrednotami, kar bo prispevalo h gospodarskemu razvoju občine.
(3)
Poseben odnos je potrebno imeti do območij regionalne prepoznavnosti Trnovske in Banjške planote ter območij lokalne prepoznavnosti pobočij nad Goriško ravnico, Vipavske doline in zelenega obroča hribov okoli Nove Gorice, Sabotina, Svete Gore, Škabrijela, Danijela in Panovca.