10. člen
(pogoji za krajinskoarhitekturno in arhitekturno oblikovanje)
(1)
Na območju državnega prostorskega načrta se ohranja vsa drevesna in grmovna vegetacija, katere odstranitev ni nujna zaradi načrtovanih ureditev. Kjer pa ohranitev vegetacije ni mogoča, se rastišča ustrezno sanirajo in sukcesijsko ustrezno dopolnijo. Vse z gradnjo prizadete površine se krajinskoarhitekturno uredijo. Krajinske ureditve se natančneje obdelajo v projektni dokumentaciji – v načrtu krajinske arhitekture. Izbor rastlin za nove zasaditve mora temeljiti na analizi vegetacijskih razmer v prostoru in želenih oblikovnih učinkih. Zasaditev mora upoštevati lokalno značilne rastline in tiste vrste, ki že ustvarjajo pomembno identiteto tega območja. Vnos tujerodnih rastlinskih vrst ni dovoljen.
(2)
Zasadijo se:
(3)
Rekultivira se:
(4)
Gradbeno-tehnični ukrepi se v odprtem prostoru izvedejo z uporabo lokalno značilnih naravnih materialov.
(5)
Nasipi se izvedejo v naklonu brežin 2:3. Na delu, kjer se cesta v obojestranskem nasipu dviga v nadvoz, se izvedejo nasipi z naklonom brežin 1:2. Oblika podnožja nasipov se korigira z vertikalnim zaokroževanjem in oblikovanjem položnih prehodov brežin nasipov v obstoječi relief. Opuščeni odseki cest in površine se po odstranitvi objektov reliefno preoblikujejo glede na značilnosti naravnega terena, nanje pa se nasiplje rodovitna prst.
(6)
Pred začetkom del se obstoječa vegetacija in kmetijska zemljišča zaščitijo pred poškodbami. Na območju vzpostavitve kmetijskih zemljišč na južnem delu obstoječega opuščenega mejnega prehoda se odstrani obstoječa živična vegetacija, da se vzpostavi enoten sklenjen kompleks kmetijskih površin.
(7)
Priključki, križišča in cestna oprema se oblikujejo skladno z urbano in krajinsko podobo prostora.
(8)
Konstrukcije ograj, javne razsvetljave in druge urbane opreme se izvedejo tako, da se zagotovi prepoznavnost objektov in ureditev.