105. člen
(ureditev nadomestnega habitatna na izlivnem delu Ankaranskega obrobnega kanala)
(1)
Celotno območje izlivnega odseka Ankaranskega obrobnega kanala v dolžini približno 500 m med dostopno cesto do tretjega pomola in vojašnico se izvede kot nadomestni habitat. Območje je široko od 60 m do 200 m. Površina se oblikuje na koti približno ±0,0 in se prepusti naravnemu zaraščanju.
(2)
Struga Ankaranskega obrobnega kanala se na izlivnem odseku izvede tlorisno razgibano z normalnim profilom dna povprečne širine 1 m in maksimalnim nagibom brežin 1:2. V pasu ob vodotoku se zasadi avtohtona vegetacija, značilna za vodotoke na obravnavanem območju. Brežine se zasadijo s trstičjem, ki se ga deloma redno kosi, delno je prostorastoče, vmes pa se zasadita obvodno grmičevje in obvodno drevje.
(3)
Na delu, kjer park ob vojašnici meji na Ankaranski obrobni kanal, se izvede širitev drugega kraka struge Ankaranskega obrobnega kanala tako, da tvori približno 200 m dolgo in 20 m široko vodno površino, globine minimalno –1,2 m (ob oseki), ki se v nadaljevanju izliva v morje.
(4)
Muljasti poloj, ki nastane med obema izlivnima kanaloma, je deloma pod vplivom plime. Ob višjih vodah se čez muljasto ravnino preliva sladka voda iz Ankaranskega obrobnega kanala proti morju in tvori lastne struge, oziroma se steka v smeri proti urejenemu iztočnemu kanalu za odvod visoke vode na robu poloja. Sladka in slana voda se na tem območju izmenjujeta preko peščenega zasipnega materiala.
(5)
Voda iz Ankaranskega obrobnega kanala se čez muljasti poloj izliva na območje komunalnih privezov Sv. Katarina.
(6)
Muljast poloj se zavaruje pred izpiranjem mulja na območje komunalnih privezov Sv. Katarina, kot tudi pred valovi iz morja z zavarovanjem obale.
(7)
Pešpot iz območja komunalnih privezov Sv. Katarina proti SCI Sv. Nikolaj je na območju nadomestnega habitata dopustna le v obliki lesenega mostovža, ki vodi čez mokrišče. Prehod zunaj za to namenjenih poti se prepreči z opozorilno signalizacijo.