(1)
Obdolžencu je treba postavljati vprašanja jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma razume. Vprašanja zlasti ne smejo izhajati s stališča, kot da je kakšno še neugotovljeno dejstvo, že ugotovljeno. Prav tako se mu tudi ne smejo postavljati vprašanja, v katerih je obseženo navodilo, kako je treba nanje odgovoriti. Obdolženca se ne sme preslepiti, da bi se dosegla njegova izjava ali priznanje.
(2)
Če se poznejše obdolženčeve izpovedbe razlikujejo od prejšnjih, zlasti če obdolženec prekliče svoje priznanje, se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje.