(1)
Po splošnih vprašanjih se od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nato pa se ji postavijo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo. Pri zaslišanju prič ni dovoljeno slepiti in tudi ne postavljati takšnih vprašanj, v katerih je že obseženo navodilo, kako naj odgovori.
(2)
Pričo je treba vselej vprašati, odkod ve to, o čemer priča.
(3)
Priče se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci se o vsaki okoliščini, o kateri se njihove izpovedbe ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in njihovi odgovori vpišejo v zapisnik. Hkrati se smeta soočiti samo dve priči.
(4)
Oškodovanca, ki se zaslišuje kot priča, je treba vprašati, ali želi premoženjskopravni zahtevek uveljaviti v postopku za prekršek.