(1)
Dolžnosti pričevanja so oproščeni:
1.
obdolženčev zakonec in oseba, ki živi z njim v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti;
2.
obdolženčevi sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena;
3.
obdolženčev posvojenec in posvojitelj;
4.
zdravnik in oseba, ki opravlja drug poklic ali dejavnost, o tistem, kar je zvedel pri opravljanju poklica oziroma dejavnosti, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju takega poklica ali take dejavnosti;
5.
verski spovednik o tistem, česar se mu je obdolženec spovedal.
(2)
Organ, ki vodi postopek o prekršku, je dolžan poučiti osebe, omenjene v prejšnjem odstavku, preden jih zasliši ali takoj ko izve za njihovo razmerje do obdolženca, da jim ni treba pričati. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik.
(3)
Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.
(4)
Kdor ima razlog, da odreče pričanje proti enemu od obdolžencev, je oproščen pričanja tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanje.