(1)
Osebi, ki ji je zaradi neopravičenega kaznovanja ali neutemeljenega odvzema prostosti v postopku o prekršku prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ali ji je bila onemogočena oziroma odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, se prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi bila delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičenega kaznovanja ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila.
(2)
Pri vsakem odločanju o pravici na katero vpliva dolžina delovne oziroma zavarovalne dobe, upošteva pristojni organ ali organizacija dobo, priznano po prejšnjem odstavku.
(3)
Če pristojni organ ali organizacija ne upošteva dobe, priznane po prvem odstavku tega člena, lahko oškodovanec zahteva, da pristojno sodišče ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan. Tožba se vloži zoper organ ali organizacijo, ki ne priznava priznane dobe in zoper Republiko Slovenijo.
(4)
Organu oziroma organizaciji, pri kateri se uveljavlja pravica iz drugega odstavka tega člena, se izplača iz sredstev proračuna Republike Slovenije prispevek za čas, za katerega je bila po prvem odstavku tega člena doba priznana.
(5)
Zavarovalna doba, priznana po prvem odstavku tega člena, se v celoti všteva v pokojninsko dobo.