TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izrečena zaporna kazen zniža na 2 (dve) leti in (6) šest mesecev zapora,

v ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe.

Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi procesnimi jamstvi, ki zagotavljajo pošten postopek - npr. klinični psiholog gradivo posreduje zgolj kliničnemu psihologu po izbiri obrambe, ne pa tudi obdolžencu, zagovorniku ali v sodni spis, kot se zagovornik tudi v pritožbi ponovno zavzema.