TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost 4. točke drugega odstavka IV. člena Pogodbe o pomoči pri izobraževanju ob delu z dne 21. 2. 2019, kjer je določeno, da mora delavec vrniti stroške šolanja skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dneva, ko je družba stroške plačala, do dneva vračila, če ne ostane v delovnem razmerju v družbi skladno z določili te pogodbe (t.j. najmanj dve leti po uspešno končanem šolanju).

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

IV. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je v celoti zavezanka za plačilo sodne takse za postopek po tožbi pred sodiščem prve stopnje."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe.

Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati.