16.c člen
(spodbude in davčne olajšave za zaposlovanje)
(1)
Spodbude za zaposlovanje na problemskem območju se izvajajo v obliki povračila prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, ki jih je v višinah, določenih s predpisi, ki urejajo to področje, plačal delodajalec za zaposlitev delavca, za katerega se skladno s to uredbo lahko uveljavlja spodbude za zaposlovanje.
(2)
Davčna olajšava za zaposlovanje iz drugega odstavka 28. člena zakona, ki se uveljavlja v obliki zmanjšanja davčne osnove za 70 odstotkov stroškov brezposelne osebe, se nanaša na obračunane stroške bruto plače, povečane za obvezne prispevke delodajalca za brezposelno osebo.
(3)
Za brezposelno osebo po tej uredbi se šteje vsaka oseba, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 27. člena zakona. Zaposlitev brezposelne osebe pri zavezancu mora predstavljati neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih 12 mesecih. Upravičene izjeme predstavljajo primeri nadomestitve izpraznjenih delovnih mest zaradi prostovoljnega odhoda delavca, nezmožnosti opravljanja dela, prostovoljnega skrajšanja delovnega časa, starostne upokojitve ali zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani delavca, razen če je razlog negativna ocena poskusnega dela. Število zaposlenih pri upravičencu se preverja na osnovi izmenjave podatkov v uradnih evidencah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za ugotovitev neto povečanja števila zaposlenih se primerjata podatka o številu zaposlenih zadnji dan pred dnem zaposlitve prikrajšanega delavca pri zavezancu in o številu zaposlenih 12 mesecev pred tem datumom.
(4)
Pod pogoji iz zakona in te uredbe se davčne olajšave za zaposlovanje lahko uveljavlja največ za prvih 12 mesecev po zaposlitvi.
(5)
V primeru, da pred potekom 12 mesečnega obdobja delavec odpove delovno razmerje, lahko zavezanec uveljavlja spodbudo le za čas dejanskega dela delavca pri zavezancu. V primeru, da zavezanec odpove delavcu delovno razmerje pred potekom 12 mesečnega obdobja, ni upravičen do uveljavljanja davčne olajšave za zaposlovanje. Pri ugotavljanju upravičenosti do pomoči zavezancu v primerih prekinitve delovnih razmerij se uporablja četrti odstavek 40. člena Uredbe 800/2008/ES.
(6)
Najvišji dovoljen znesek državnih pomoči, dodeljenih v skladu s 27. členom zakona, znaša 50 odstotkov stroškov plače posameznega delavca, obračunanih za posamezno leto. Strošek plače posameznega delavca je osnova za izračun intenzivnosti dodeljene državne pomoči in zajema neto plačo, obvezne prispevke iz plače, akontacijo dohodnine in obvezne prispevke na plačo, kot je to določeno v 15. točki 2. člena Uredbe 800/2008/ES.
(7)
Spodbude in davčne olajšave za zaposlovanje po tem členu lahko zavezanec za istega delavca uveljavlja samo enkrat.