(1)
V skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena se višina dolgoročne obveznosti določi za vsako pogodbo posebej na osnovi prospektivne računske metode.
(2)
Ne glede na določilo prvega odstavka tega člena lahko zavarovalnica uporabi retrospektivno računsko metodo za izračun obveznosti, kadar zaradi narave zavarovalne pogodbe prospektivne računske metode ni mogoče uporabiti, ali kjer se da dokazati, da vrednost izračunane obveznosti ni manjša od obveznosti, izračunane z uporabo prospektivne računske metode.
(3)
Uporaba ustreznih približkov je dovoljena samo, kadar je gotovo, da bo izračunana višina obveznosti, dobljena z njihovo uporabo, vsaj tako visoka, kot bi bila višina obveznosti, če bi uporabljali izračun po posameznih zavarovalnih pogodbah.
(4)
Načelo posamičnega izračuna ne sme preprečiti oblikovanja dodatnih rezervacij za splošne nevarnosti, ki se jih ne da opredeliti na nivoju zavarovanca.
(5)
Kadar ima zavarovanec z zavarovalno pogodbo določeno pravico do izplačila odkupne vrednosti, morajo biti matematične rezervacije v vsakem trenutku oblikovane vsaj v višini odkupne vrednosti zavarovanja.
(6)
Pri ugotavljanju višine dolgoročne obveznosti se ne sme samovoljno spreminjati načina izračuna, hkrati pa mora biti na primeren način omogočeno nedvoumno ugotavljanje višine dobička, ki je nastal s trajanjem pogodbe.
(7)
Obveznosti za pogodbe, po katerih je zavarovalec upravičen do udeležbe na dobičku, se ugotavljajo glede na višino premije in višino naložb, ki krijejo te obveznosti, upoštevajoč dosedanjo prakso zavarovalnice glede časa in načina delitve dobička ali drugih ugodnosti, ki jih zavarovalnica po pogodbi nudi zavarovancem.