23. člen
Trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja
(1)
Začasno zavarovanje po tem zakonu preneha, če državni tožilec SDT RS v štirih mesecih od zaključka finančne preiskave oziroma od poteka roka iz drugega odstavka 17. člena tega zakona, s katerim je bilo odrejeno, ne predloži dokazila, da je vložil tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora in predlagal podaljšanje začasnega zavarovanja v pravdnem postopku.
(2)
Rok iz prejšnjega odstavka se na predlog državnega tožilca lahko podaljša največ za en mesec, če iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče vložiti tožbe za odvzem premoženja in predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja v roku iz prejšnjega odstavka.
(2)
Če državni tožilec v roku iz prejšnjega odstavka vloži tožbo za odvzem premoženja in hkrati predlaga podaljšanje začasnega zavarovanja v pravdnem postopku, se začasno zavarovanje podaljša do odločitve sodišča o tem predlogu.
(3)
Če državni tožilec v roku iz prvega odstavka tega člena ne vloži tožbe in predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku, mora sodišče, ki je odredilo začasno zavarovanje, izdati sklep o prenehanju zavarovanja in ga vročiti državnemu tožilcu, lastniku, njegovemu pooblaščencu, organom, ki so pristojni za izvršitev zavarovanja, FURS.
(4)
Sklep o prenehanju zavarovanja se ne sme izvršiti pred potekom enega meseca od vročitve sklepa iz prejšnjega odstavka FURS.