20. člen
(ureditev okolice objektov, oblikovanje, dimenzioniranje, umeščanje ter način medsebojnega povezovanja javnih in zelenih površin)
(1)
Pri urejanju okolice objektov naj se upošteva konfiguracija terena. Zasipavanje dolin in opuščenih strug praviloma ni dovoljeno. Višina zemljišča na parcelni meji mora biti prilagojena sosednjemu zemljišču. Na razgibanem terenu (razen za gradbene inženirske objekte) se razporeditev oziroma izravnava zemeljskih mas izvede tako, da se z nasipavanjem ne preseže najvišje kote okoliškega terena. Izravnava zemeljskih mas se na pobočjih (razen za gradbene inženirske objekte) izvede tako, da se brežine oblikujejo v naravnih naklonih. Škarpe in podporni zidovi (razen v primerih varstva pred škodljivim delovanjem voda na ogroženih območjih, zagotavljanja varnosti zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice ter gradnje javnih objektov) so dovoljeni le v primerih, ko niso možna drugačna zavarovanja brežin kar mora biti obrazloženo in utemeljeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Škarpe in podporni zidovi so praviloma dovoljeni do višine 1,5 m.
(2)
Pri urejanju okolice objektov in javnih površin mora izvajalec gradbenih del med gradnjo zavarovati vegetacijo pred poškodbami, po končani gradnji pa odstraniti provizorije in odvečni gradbeni material ter urediti okolico - obvezni sta sanacija terena in ozelenitev. Gradbene odpadke in odvečni izkopni material je treba deponirati na za to urejenem odlagališču in izven Natura območij, območij naravnih vrednot ipd.
(3)
Pri ureditvi javnih površin je potrebno upoštevati kakovostne principe tradicionalnega oblikovanja (ureditev trgov z markantnim drevesom - vaško lipo, kostanjem ipd.).
(4)
Ohranja naj se čim več obstoječe lokalno značilne vegetacije, pri čemer se smiselno upošteva tudi določila tretjega odstavka 16. člena. Pri novih zasaditvah naj se praviloma uporabljajo lokalno značilne avtohtone drevesne in grmovne vrste, na parkovnih površinah in zelenicah ob javnih objektih posebnega pomena pa je izjemoma dopustna tudi uporaba tujerodnih vrst. Lokalno značilne rastlinske vrste se praviloma uporabljajo tudi za zasaditev živic in živih mej. Na javnih površinah ni dopustna uporaba strupenih in poudarjeno alergenih rastlin. Zasaditve javnih površin je potrebno izvajati s funkcionalnimi drevesi. Nove zasaditve ne smejo ovirati prometne varnosti oziroma preglednosti.
(5)
Okolico prostorninsko razsežnejših stavb na vizualno izpostavljenih lokacijah je potrebno intenzivno ozeleniti.
(6)
Materiali in oblikovanje tlakovanih površin morajo biti usklajeni z oblikovanjem okoliških stavb, urbano opremo in drugimi zunanjimi ureditvami. Praviloma se uporablja materiale v nevtralnih, neizstopajočih barvah. Materiali morajo biti propustni, tlakovanje pa izvedeno tako, da je možno zagotoviti ustrezen odtok padavinskih voda (čim večji delež padavinske vode s pozidanih in tlakovanih površin je potrebno ponikati in v največji možni meri zmanjšati hipni odtok z urbanih površin). Priporoča se, da se tlakovanje trgov, pešpoti in drugih podobnih javnih površin izvaja tako, da se ustvari izgled členjenosti.
(7)
Tlorisna površina otroškega igrišča mora biti najmanj 50 m2, priporoča pa se ureditev igrišč z minimalno tlorisno površino 200 m2 za mlajše otroke oziroma 500 m2 za druge otroke in mladostnike. Površine za igro otrok na prostem je potrebno na gradbeni parceli urediti pri vsaki stavbi z več kot tremi stanovanji, pri čemer je za vsako stanovanjsko enoto je potrebno zagotoviti vsaj 3 m2 igralne površine vendar ne manj kot 30 m2. Igrišča je na gradbeni parceli, potrebno locirati tako, da je njihov odmik od prometnic čim večji. Če ustreznega odmika ni možno zagotoviti, pa morajo biti ustrezno zavarovana z ograjo.