12. člen
Napotitev delavcev iz kraja v kraj
(1)
Delavca ni mogoče napotiti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:
-
če napotitev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, o čemer poda pisno mnenje pooblaščeni zdravnik delodajalca ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika delavca,
-
če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz, skupaj več kot dve (2) uri dnevno za matere delavke oziroma delavce samohranilce z otrokom do treh (3) let starosti, delavce, ki negujejo težje prizadete družinske člane, in delavce ki jim manjka do redne upokojitve do pet (5) let,
-
če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz, skupaj več kot tri (3) ure dnevno za druge delavce.
(2)
V primerih, naštetih v drugi in tretji alineji prejšnjega odstavka, je delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela.
(3)
Če je v primerih iz druge in tretje alineje prvega odstavka tega člena delavec soglašal z napotitvijo na delo v drugi kraj in zaradi oddaljenosti to zahteva spremembo njegovega prebivališča, mu je treba zagotoviti primerne bivalne pogoje.
(4)
Če kraj opravljanja dela ni določen v pogodbi o zaposlitvi, se za kraj opravljanja dela šteje kraj, v katerem se prične opravljati delo.
(5)
Določbe tega člena se uporabljajo v celoti, če je kraj dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen.