TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v VIII. in IX. točki izreka sodbe in sklepa, tako da se v tem delu glasi:

„VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 28. 10. 2014 do 27. 11. 2014 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo morala tožeča stranka prejemati pri toženi stranki (glede na dogovorjeni neto znesek plače 1.200,00 EUR) ter bruto plačo, ki je bila tožeči stranki v tem obdobju obračunana pri drugem delodajalcu, od tako obračunanih bruto zneskov plačati vse davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več (obračun razlike bruto plače ter plačilo neto plače s pp za čas od 1. 2. 2015 do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje), se zavrne.

X. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.490,94 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS.

Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja in plačati vso izgubo na zaslužku (reparacijo). Zato je delavec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, tudi za čas krajših zaposlitev v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu in mu obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ni mogoče priznati, upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri prejšnjem delodajalcu in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, če je bil pri plači prikrajšan. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mora namreč delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.