TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

• Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-52/2026/10 (1221-13) z dne 20. 4. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.

Toženka bi glede na izkazano okoliščino, da ima tožnik duševno motnjo, ki terja resno zdravstveno obravnavo, pa te na Hrvaškem (v dveh letih) ni bil deležen oz. je bila očitno spregledana, morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, kot jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v danem primeru, ob vseh izpostavljenih okoliščinah, ne zadošča.