Nalaganje dokumenta...
Zakon o socialnem varstvu (ZSV-UPB1) (uradno prečiščeno besedilo)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 36-1571/2004, stran 4256 DATUM OBJAVE: 13.4.2004
RS 36-1571/2004
1571. Zakon o socialnem varstvu (ZSV-UPB1) (uradno prečiščeno besedilo)
Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. februarja 2004 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o socialnem varstvu, ki obsega:
-
Zakon o socialnem varstvu – ZSV (Uradni list RS, št. 54/92 z dne 13. 11. 1992),
-
Popravek Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 56/92 z dne 27. 11. 1992),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-G (Uradni list RS, št. 13/93 z dne 12. 3. 1993),
-
Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija o razveljavitvi prvega odstavka 76. člena Zakona o socialnem varstvu, št. U-I-137/93-24 (Uradni list RS, št. 42/94, z dne 13. 7. 1994),
-
Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen življenjskih potrebščin – ZNIDC (Uradni list RS, št. 1/99, z dne 9. 1. 1999),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-A (Uradni list RS, št. 41/99 z dne 1. 6. 1999),
-
Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/2000, z dne 26. 4. 2000),
-
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP (Uradni list RS, št. 54/2000, z dne 16. 6. 2000),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-B (Uradni list RS, št. 26/01 z dne 12. 4. 2001),
-
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti – ZIRD (Uradni list RS, št. 110/02 z dne 18. 12. 2002),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-C (Uradni list RS, št. 2/04 z dne 15. 1. 2004) in
-
Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 7/04 z dne 27. 1. 2004).
540-01/91-5/30
Ljubljana, dne 27. februarja 2004.
Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor l. r.
Z A K O N
O SOCIALNEM VARSTVU
uradno prečiščeno besedilo
(ZSV-UPB1)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.
Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.
Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:
-
določi strategijo razvoja socialnega varstva;
-
opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;
-
opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;
-
določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.
Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
Pravice do storitev in denarne socialne pomoči se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.
Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.
Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev in denarne socialne pomoči v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.
Informacijske, analitične, strokovno – dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.
Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet.
Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:
-
sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;
-
spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;
-
sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;
-
predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva.
Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.
Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.
II. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE
Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.
Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:
1.
prva socialna pomoč,
2.
osebna pomoč,
3.
pomoč družini,
4.
institucionalno varstvo,
5.
vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,
6.
pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.
Storitve iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.
Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.
Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.
Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis.
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.
Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo.
Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje.
Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.
Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka že vzgojo in pripravo za življenje.
Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.
Upravičenec do institucionalnega varstva lahko v primerih in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega varstva izbere družinskega pomočnika.
Vodenje in varstvo po tem zakonu obsegata organizirano celovito skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje.
Zaposlitev pod posebnimi pogoji po tem zakonu obsega take oblike dela, ki omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.
Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.
II.A IZBIRA DRUŽINSKEGA POMOČNIKA
Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (v nadaljnjem besedilu: invalidna oseba).
Šteje se, da gre za invalidno osebo iz prejšnjega odstavka, če:
-
je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek,
-
ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,
-
ali če v skladu s tem zakonom komisija za priznanje pravice do družinskega pomočnika (v nadaljnjem besedilu: komisija) ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik.
Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, ki ga prejema za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb po drugih predpisih, vendar ji ta pravica v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, miruje.
Družinski pomočnik je oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo potrebuje. Družinski pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje invalidne osebe.
Družinski pomočnik je lahko le oseba, ki bi se lahko štela za brezposelno osebo po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ali se je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Družinski pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu.
Šteje se, da je oseba zapustila trg dela, če je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, opustila zaposlitev s tem, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom ali pa je zaradi tega namena sklenila le delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ali odjava iz evidence brezposelnih oseb z namenom biti družinski pomočnik invalidu ne pomeni krivdnega izključitvenega razloga za pridobitev pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.
Družinski pomočnik je lahko oseba, ki ima isto stalno prebivališče kot invalidna oseba, oziroma eden od družinskih članov invalidne osebe.
Kot družinski član po prejšnjem odstavku se štejejo osebe, ki se kot družinski člani upoštevajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči po tem zakonu, in brat in sestra, stara mati, stari oče, stric in teta.
Invalidna oseba uveljavlja pravico do izbire družinskega pomočnika pri centru za socialno delo, ki je v skladu s tem zakonom pristojen za invalidno osebo.
Invalidna oseba mora v vlogi za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika navesti naslednje osebne podatke:
-
ime in priimek,
-
EMŠO,
-
davčno številko,
-
podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji),
-
podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za družinskega pomočnika.
V primeru iz prve in druge alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba v vlogi navesti tudi podatke o tem, pri katerem centru za socialno delo je uveljavljal pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek eden od staršev oziroma pri katerem centru za socialno delo je bilo ugotovljeno, da je invalidna oseba, in na podlagi katerih predpisov prejema dodatek za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.
V primeru iz tretje alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba vlogi priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da pri njej obstaja težka motnja v duševnem razvoju oziroma težka gibalna oviranost in da zato potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.
Vlogi mora invalidna oseba priložiti izjavo izbranega družinskega pomočnika, da želi invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
Izjava mora vsebovati naslednje osebne podatke družinskega pomočnika:
-
ime in priimek,
-
EMŠO,
-
davčno številko,
-
podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji),
-
podatke o transakcijskem računu.
Invalidna oseba in družinski pomočnik lahko skleneta dogovor, v katerem podrobneje določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo družinski pomočnik nudil invalidni osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen tudi ta dogovor.
Če je invalidna oseba pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika v celodnevnem institucionalnem varstvu, mora pristojni center za socialno delo pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje zavoda, v katerem je nameščena, ki ga mora z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji iz 18.f člena tega zakona.
Pristojni center za socialno delo odloči o izbiri določene osebe za družinskega pomočnika na podlagi mnenja komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za socialno varstvo. Minister, pristojen za socialno varstvo, imenuje šest komisij, ki delujejo za posamezna teritorialno zaokrožena območja v Republiki Sloveniji.
Komisijo sestavljajo strokovni delavec po tem zakonu, zdravstveni delavec, ki dela na področju socialnega varstva, in predstavnik uporabnikov.
Komisija v svojem mnenju ugotovi, ali gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona in ali mu izbrani družinski pomočnik potrebno pomoč lahko nudi.
Pri pripravi mnenja iz prejšnjega odstavka komisija upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na pomoč invalidni osebi.
V primeru, da je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil nego in varstvo in je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, lahko center za socialno delo o pravici do izbire družinskega pomočnika odloči brez mnenja komisije iz prejšnjega člena.
Pristojni center za socialno delo izda odločbo, s katero ugotovi, da bo invalidni osebi pomoč, ki jo potrebuje pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, nudil izbrani družinski pomočnik, in hkrati odloči o pravici družinskega pomočnika iz prvega odstavka 18.i člena tega zakona.
Center za socialno delo ugodi izbiri določene osebe za družinskega pomočnika, če:
-
gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona,
-
če izbrani pomočnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu in
-
če komisija poda pozitivno mnenje, da mu izbrani družinski pomočnik to pomoč lahko nudi, razen v primeru iz 18.g člena tega zakona.
Družinski pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega. Delno plačilo za izgubljeni dohodek se usklajuje z rastjo minimalne plače.
Družinskemu pomočniku pravica iz prejšnjega odstavka pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, kateri je priložena njegova izjava, da želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Če je izbrani družinski pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz evidence brezposelnih oseb.
Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, staršu pripada pravica družinskega pomočnika iz prvega odstavka tega člena od prvega dne po prenehanju pravic po predpisih o starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih pravicah.
Družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa:
-
nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila,
-
zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika,
-
spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih (kulturne, športne, verske, izobraževalne),
-
omogočati, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo funkcijo.
Družinski pomočnik se mora udeleževati programov usposabljanja, ki jih določi socialna zbornica, ki določi tudi njihovo vsebino, izvajalce, pogostost in trajanje.
Center za socialno delo ves čas spremlja, ali družinski pomočnik invalidni osebi zagotavlja ustrezno pomoč. Invalidna oseba lahko kadarkoli center za socialno delo seznanja z delom družinskega pomočnika.
Družinski pomočnik je dolžan pristojnemu centru za socialno delo najmanj enkrat letno poročati o izvajanju pomoči invalidni osebi. Center za socialno delo mora s poročilom družinskega pomočnika seznaniti invalidno osebo, ki k poročilu lahko poda svoje mnenje.
V primeru spremenjenih okoliščin, ki bi onemogočile nadaljnje izvajanje pomoči, mora družinski pomočnik nemudoma obvestiti pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo o spremenjenih okoliščinah pridobi tudi mnenje invalidne osebe.
Pristojni center za socialno delo o delu družinskega pomočnika sestavlja letno socialno poročilo, ki vsebuje tudi obvestila oziroma mnenja invalidne osebe iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena in poročila oziroma obvestila družinskega pomočnika iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
V primeru spremenjenih okoliščin ali če center za socialno delo podvomi v ustreznost pomoči družinskega pomočnika, celotno dokumentacijo odstopi komisiji iz 18.f člena tega zakona, ki mora novo mnenje v skladu s tem zakonom podati najkasneje v roku 30 dni od prejema dokumentacije.
Če komisija ugotovi, da invalidni osebi ni zagotovljena ustrezna pomoč, center za socialno delo ravna po določbi 18.l člena tega zakona.
Družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge:
-
na željo invalidne osebe,
-
na željo družinskega pomočnika,
-
zaradi spremenjenih potreb invalidne osebe,
-
zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona,
-
s smrtjo družinskega pomočnika,
-
s smrtjo invalidne osebe.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, drugi, tretji in četrti alinei prejšnjega odstavka pristojni center za socialno delo izda odločbo.
Družinski pomočnik z dnem dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po šesti alinei prvega odstavka tega člena družinski pomočnik obdrži pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek še 3 mesece po smrti invalidne osebe.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prejšnjem členu, razen v primeru prenehanja po šesti alinei prvega odstavka prejšnjega člena, ima invalidna oseba pravico do nove izbire družinskega pomočnika ali pravico do celodnevnega institucionalnega varstva ali do pričetka ponovnega izplačevanja dodatka za tujo nego in pomoč.
V primeru, da se invalidna oseba želi vrniti v zavod, v katerem je bivala pred uveljavljanjem pravice do pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri sprejemu v ta zavod.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, tretji in šesti alinei prvega odstavka 18.l člena ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde.
V primeru, ko družinski pomočnik invalidni osebi ne želi več nuditi pomoči, mora invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler ji ni zagotovljena nova pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb ali druga oblika varstva. Tudi v tem primeru ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. Če družinski pomočnik kljub temu ne nudi pomoči invalidni osebi, kot jo potrebuje, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga.
V primeru prenehanja pravic družinskega pomočnika zaradi izvajanja pravice v nasprotju z določbami tega zakona mora pristojni center za socialno delo do uveljavitve pravice invalidne osebe iz 18.m člena čimprej urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga.
Družinski pomočnik se mora pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po tem zakonu prijaviti v 30 dneh od dokončnosti odločbe iz drugega odstavka 18.l člena tega zakona oziroma od poteka roka iz četrtega odstavka 18.l člena tega zakona.
Zoper odločbo centra za socialno delo, s katero invalidni osebi ni ugodena izbira določene osebe za družinskega pomočnika, ima invalidna oseba pravico do pritožbe.
Zoper odločbo iz prvega odstavka 18.h člena tega zakona se lahko v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pritoži tudi izbrani družinski pomočnik. Invalidna oseba oziroma izbrani družinski pomočnik se lahko pritožita tudi zoper odločbo, izdano na podlagi tretje in četrte alinee prvega odstavka 18.l člena tega zakona.
Pritožba zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve.
V postopkih na drugi stopnji ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, odloči na podlagi mnenja republiške komisije za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki jo imenuje minister, pristojen za socialno varstvo.
Minister, pristojen za socialno varstvo, pri imenovanju članov komisije iz prejšnjega odstavka smiselno upošteva določbe 18.f člena tega zakona.
Člani komisije iz drugega odstavka tega člena ne morejo biti osebe, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji.
Minister, pristojen za socialno varstvo, predpiše natančnejše pogoje in postopek za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika.
Določbe tega zakona o inšpekcijskem nadzoru se uporabljajo tudi za nadzor v zvezi z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire družinskega pomočnika.
III. DENARNA SOCIALNA POMOČ
Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.
Šteje se, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek).
Pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči se upoštevajo le osnove in merila, določena s tem zakonom.
Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov.
Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.
Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.
Denarno socialno pomoč poleg upravičencev iz 5. člena tega zakona lahko uveljavljajo tudi osebe, ki denarno socialno pomoč lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 40.599 tolarjev in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi.
Višino usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka minister, pristojen za socialno varstvo, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ne glede na druge določbe tega zakona se denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 24 minimalnih plač.
Kot premoženje v tem zakonu se ne upošteva:
-
stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje,
-
premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka,
-
predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe razen gotovina iz 5. točke 79. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, 51/98, 72/98 – sklep US in 11/99 – odl. US) in
-
osebno vozilo v vrednosti do višine 18 minimalnih plač.
Način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane.
Za razloge iz prejšnjega odstavka štejejo zlasti:
-
prenehanje delovnega razmerja iz razlogov, zaradi katerih zavarovanci ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen če gre za popolno nezmožnost za delo;
-
razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, razen razlogov iz prve, pete, šeste, sedme in osme alinee prvega odstavka 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti;
-
neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo;
-
neutemeljena opustitev uveljavljanja pravice, ki bi vplivala na socialni položaj te osebe oziroma njenih družinskih članov;
-
nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 34.a člena tega zakona;
-
zavrnitev sklenitve oziroma neizvrševanje pogodbe o aktivnem reševanju svoje socialne problematike;
-
prestajanje zaporne kazni.
Ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči se razlog iz prve alinee prejšnjega odstavka po preteku 6 mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene pogodbo o aktivnem reševanju njegove problematike iz 32. člena tega zakona.
Osebe, pri katerih obstajajo razlogi iz prvega in drugega odstavka tega člena, se pri ugotavljanju minimalnega dohodka družine ne upoštevajo, upoštevajo pa se njihovi dohodki.
Ne glede na razloge iz prve, druge in tretje alinee drugega odstavka prejšnjega člena je ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči do denarne socialne pomoči upravičena oseba, ki skrbi:
-
za otroka ali
-
za odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase,
ki se po tem zakonu šteje v družino, če tak način varstva otroku oziroma odrasli osebi nadomešča institucionalno varstvo po tem zakonu.
Višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, se določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem zakonu.
Višina denarne socialne pomoči za druge upravičence se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovimi dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek).
Višina denarne socialne pomoči za družino se določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon, vseh družinskih članov (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek družine).
Višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana se v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona določi po naslednjih merilih:
– prva odrasla oseba v družini: 1
– vsaka naslednja odrasla oseba v družini: 0,7
– otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so ga starši
dolžni preživljati zaradi rednega šolanja 0,3.
Višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino se poveča za 30% osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona.
Kot prva odrasla oseba v družini se šteje samska oseba oziroma tisti od zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka 26. člena tega zakona, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči.
Za naslednjo odraslo osebo v družini se šteje polnoletna oseba, ki se po tem zakonu šteje v družino in ki ni otrok iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena.
V družino po tem zakonu se štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani:
-
zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo,
-
otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je ta dolžna preživljati – v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti, v primeru šolanja na visoki stopnji, ki traja pet ali šest let, ali če zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem otrok šolanja ni končal v predpisanem roku, pa še toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo,
-
pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz prve alinee tega odstavka,
-
mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz prve alinee tega odstavka, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev.
Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v družino po tem zakonu šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka.
Samska oseba je oseba, ki nima družinskih članov po tem zakonu.
Ne glede na določilo prejšnjega člena se v družino po tem zakonu ne štejejo:
-
zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino,
-
otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena niso bili dodeljeni v vzgojo in varstvo osebi, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebi iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena in
-
otroci in pastorki iz druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki se poročijo ali živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena ali postanejo roditelji ter skrbijo za otroka.
V lastni dohodek po tem zakonu se štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen:
-
dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč,
-
otroškega dodatka,
-
dodatka za nego otroka,
-
pomoči za opremo novorojenca,
-
stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom,
-
štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje,
-
dohodkov od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona in jih pridobijo izven kriterijev redne zaposlitve,
-
sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče.
Ne glede na določila prejšnjega odstavka se v lastni dohodek štejejo tudi sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v tej vrednosti.
V lastni dohodek rejniške družine se šteje nagrada za otroka v rejništvu, ki jo prejema rejniška družina.
V lastni dohodek se štejejo tudi posredno ugotovljeni dohodki in prejemki, ki jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z ugotovljenim lastnim dohodkom ne bi zmogla.
Od lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova.
Kot lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost.
Kadar na način iz prejšnjega člena ni mogoče ugotoviti lastnega dohodka, ki ga bo samska oseba oziroma družina dosegala v prihodnjem obdobju, ker je upravičenec ostal brez rednih periodičnih dohodkov, se periodični dohodki, ki jih je upravičenec nehal prejemati, pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upoštevajo.
Če je upravičenec v obdobju iz prejšnjega člena periodični dohodek šele začel prejemati, se kot višina njegovega lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetega mesečnega dohodka.
Periodični dohodki po tem zakonu so plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih oziroma podobnih zneskih v enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih.
Ne glede na druga določila tega zakona se dohodki iz naslova priložnostnega dela v obdobju iz 27.a člena tega zakona upoštevajo samo v višini, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
Priložnostni dohodki po tem zakonu so dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat za enkratno opravljeno delo.
Ne glede na druga določila tega zakona se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 27.a člena tega zakona, upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 27.a člena tega zakona, vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, se upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz prvega odstavka 23. člena tega zakona. Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov.
Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz prejšnjega odstavka, se kot prihranki oziroma premoženje upoštevajo glede na višino oziroma vrednost po 23. oziroma 31. členu tega zakona.
Občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu so dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela.
Kadar je upravičenec v obdobju iz 27.a člena tega zakona prejel dohodke iz naslova priložnostnega dela in občasne, neperiodične dohodke, se ti dohodki upoštevajo v višini, kolikor njihova vsota povprečno mesečno presega višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
Osebam, ki so poročene, živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka 26. člena tega zakona ali postanejo roditelji in skrbijo za otroka in so jih zaradi šolanja dolžni preživljati starši, se ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje preživnina, ki jo prejemajo na podlagi izvršljivega pravnega naslova.
Kolikor višina preživnine ni določena z izvršljivim pravnim naslovom, se osebam iz prejšnjega odstavka v lastni dohodek šteje preživnina v višini dejansko prejetih sredstev.
Če center za socialno delo ugotovi, da starši k preživljanju oseb iz prvega odstavka tega člena ne prispevajo, jih pozove k sklenitvi oziroma izvrševanju dogovora o preživljanju.
Ne glede na druga določila tega zakona se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ne upoštevajo:
-
otroci in pastorki iz druge in tretje alinee 26. člena tega zakona, ki so v rejništvu in za katere so starši v celoti oproščeni plačila rejnine, in
-
druge osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene plačila storitve,
in ne njihovi dohodki.
Dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini dolžan plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti (davek iz dejavnosti), se pri ugotavljanju lastnega dohodka šteje v skladu z metodologijo o upoštevanju dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.
Dohodek iz kmetijske dejavnosti se v lastni dohodek šteje v skladu z metodologijo, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo, in ministrom, pristojnim za finance.
V primerih starosti nad 63 let, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti in zaradi katerih kmetijsko oziroma gozdno zemljišče ni obdelovano, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ali drugi pravni ali fizični osebi ni mogoče pridobiti, se šteje, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ni oziroma ni bilo.
Nezmožnost obdelovanja zemljišča do starosti 63 let ugotavlja invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Starost nad 63 let se smatra za utemeljen razlog uveljavljanja nezmožnosti obdelovanja zemljišča.
Osebe, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, niso dolžne iskati oziroma sprejeti zaposlitve, kadar kmetijska dejavnost zagotavlja doseganje minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, za vsako od oseb, ki bi si sicer bile dolžne iskati zaposlitev.
Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka ali delno zagotovljen, ker:
-
ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz 23. člena tega zakona,
-
se najmanj 30 dni nahaja v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k delnemu plačilu stroškov,
-
živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način.
Center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi oziroma družini:
-
v primeru prve alinee prejšnjega odstavka odšteje 1/3 prihrankov oziroma vrednosti premoženja,
-
v primeru iz druge in tretje alinee prejšnjega odstavka odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ki jo ima zagotovljeno upravičenec (bivanje, prehrana).
Razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz druge alinee prejšnjega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti nezmožen za delo in mu je za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujna pomoč druge osebe in ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se denarna socialna pomoč poveča za dodatek za pomoč in postrežbo.
Potrebo po nujni pomoči druge osebe ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Višina dodatka za pomoč in postrežbo se določi v višini dodatka za pomoč in postrežbo, ki bi upravičencu pripadal, če bi bil do njega upravičen po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Ne glede na druga določila tega zakona se lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti.
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma družine in se lahko dodeli:
-
v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost samske osebe oziroma družine (enkratna izredna pomoč),
-
ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca (izredna pomoč).
Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov.
Dodeljevanje in izplačevanje denarne socialne pomoči
Center za socialno delo lahko z upravičencem na podlagi opredelitve socialne problematike oziroma stisk in težav ter ocene možnih rešitev sklene pogodbo o aktivnem reševanju njegove socialne problematike (vključitev v zdravljenje itd.), v kateri se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neupravičenega neizvrševanja.
Denarna socialna pomoč se dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči.
Denarna socialna pomoč se prvič dodeli največ za obdobje treh mesecev.
Denarna socialna pomoč se lahko dodeli ponovno, če so okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči, v času prve oziroma prejšnje in ponovne odločitve nespremenjene. Ponovno se lahko dodeli največ za obdobje šestih mesecev.
Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 60 let, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca.
Upravičencu iz prejšnjega odstavka in upravičencu, ki je trajno nezmožen za delo, in ki je brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov ter brez premoženja in nima nikogar, ki bi ga bil dolžan in sposoben preživljati, in živi doma, se dodeli trajna denarna socialna pomoč. Trajno nezmožnost za delo ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na vlogo upravičenca (v nadaljnjem besedilu: vlagatelja) odloča center za socialno delo. Vloga za uveljavljanje denarne socialne pomoči se vloži na predpisanih obrazcih, katerim morajo biti priloženi dokazi o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice.
Vsebino in obliko obrazcev in vrste dokazov predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Pritožba zoper odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči ne zadrži izvršitve.
Denarna socialna pomoč upravičencu pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. V primerih, ko okoliščine to zahtevajo, se izplača takoj.
Denarna socialna pomoč se praviloma izplača v denarju, v utemeljenih primerih pa se lahko deloma ali v celoti izplača v naravi (boni, naročilnice, plačila računov itd.).
Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi dogovora o preživljanju.
Denarna socialna pomoč se dodeli kot ena denarna socialna pomoč za vso družino in se praviloma izplačuje vlagatelju.
Denarna socialna pomoč se zaradi varstva koristi upravičenca z njegovim soglasjem lahko izplačuje osebi, ki za upravičenca skrbi, ali zavodu, v katerem se upravičenec nahaja.
Denarna socialna pomoč, izračunana po tem zakonu, ki znaša manj kot 10% osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona, se samski osebi oziroma družini izplača v enkratnem znesku za vsake tri mesece, in sicer tako, da se izplača za tri mesece vnaprej.
Spodbujanje zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči
Za spodbujanje zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči je delodajalec, ki za nedoločen čas zaposli dolgotrajno brezposelnega upravičenca, ki je v zadnjih treh letih denarno socialno pomoč prejemal najmanj 24 mesecev, upravičen do subvencije za zaposlitev v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter programom aktivne politike zaposlovanja.
Subvencijo zagotavlja država. Del subvencije v višini 12 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom, se izplača iz sredstev, zagotovljenih za denarne socialne pomoči, razlika do višine subvencije na podlagi predpisov o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter programa aktivne politike zaposlovanja pa iz sredstev za spodbujanje zaposlitev.
O pravici odloči pristojna enota Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v soglasju s centrom za socialno delo, ki je pristojen za odločanje o denarni socialni pomoči. Vlogi delodajalca je potrebno priložiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Če delodajalec prekine delovno razmerje z osebo iz prvega odstavka tega člena prej kot v dveh letih od dneva zaposlitve, je dolžan povrniti celoten znesek subvencije.
Sprememba okoliščin, uskladitev dodeljene denarne socialne pomoči in neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč
Upravičenec mora pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči izpolnjevati tudi ves čas prejemanja denarne socialne pomoči.
Upravičenec je centru za socialno delo dolžan sporočiti vse dohodke in prejemke, prejete v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena, in dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči, njeno višino in obdobje prejemanja.
Upravičenec mora spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti v 8 dneh od dne, ko je zanje zvedel.
Če se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine, se posamezni spremenjeni dohodki upoštevajo tako, da se na enak način kot za obdobje iz 27.a člena tega zakona ugotavljajo za obdobje preteklih treh koledarskih mesecev, pri čemer se kot prvi koledarski mesec šteje mesec sprememb dohodka. Nespremenjeni dohodki, ugotovljeni v obdobju iz 27.a člena tega zakona, se upoštevajo v že ugotovljeni oziroma enaki višini.
Ne glede na druga določila tega zakona se priložnostni dohodki, ki jih upravičenec prejme v obdobju iz drugega odstavka prejšnjega člena, in dohodki iz naslova zaposlitve, ki jo sklene v istem obdobju, in ki jih v tem obdobju prejema periodično, v treh mesecih od prejema ne upoštevajo, v naslednjih treh mesecih pa se upoštevajo v polovičnem znesku.
V primeru drugega posameznega spremenjenega dejstva ali okoliščine, ki vpliva na pravico do denarne socialne pomoči, se ponovno ugotavlja le posamezno spremenjeno dejstvo oziroma okoliščina.
Center za socialno delo po uradni dolžnosti prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči, ker upravičenec ni bil upravičen do denarne socialne pomoči ali je bil upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali ni pravočasno sporočil podatkov in postopal po 37. členu tega zakona ali je sporočil neresnične podatke ali zaradi drugih razlogov. V tem postopku izda odločbo, s katero razveljavi odločbo, s katero je bila upravičencu dodeljena denarna socialna pomoč, in ugotovi prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči ali določi drugo višino denarne socialne pomoči ali določi drugo obdobje prejemanja denarne socialne pomoči.
O spremembah iz prejšnjega odstavka odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin.
Če center za socialno delo ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja upravičenca, odločbo odpravi.
Višina dodeljene denarne socialne pomoči se v ­obdobju prejemanja uskladi ob vsakokratni uskladitvi osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona.
Ne glede na izdajo odločbe iz 39. člena tega zakona se denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov ob vložitvi vloge ali po preteku roka iz 37. člena tega zakona, šteje za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč.
Upravičenec je neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč dolžan vrniti.
O načinu in času vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči lahko center za socialno delo in upravičenec skleneta dogovor, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj.
Če center za socialno delo in upravičenec ne skleneta dogovora iz prejšnjega odstavka, center za socialno delo vso dokumentacijo v treh izvodih pošlje ministrstvu, pristojnemu za socialno varstvo, ki pri pristojnemu sodišču preko državnega pravobranilstva začne postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zamudnimi obrestmi, določenimi v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva neupravičeno prejete denarne socialne pomoči.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, lahko na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe.
IV. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA
Dejavnost socialnega varstva je nepridobitna.
Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu.
Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:
-
socialno preventivo;
-
prvo socialno pomoč;
-
osebno pomoč;
-
pomoč družini za dom in na domu;
-
institucionalno varstvo;
-
vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.
Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.