Odločba o ugotovitvi neustavnosti Zakona o davčnem postopku z načinom izvršitve odločbe

4561. Odločba o ugotovitvi neustavnosti Zakona o davčnem postopku z načinom izvršitve odločbe

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Casino, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa odvetniška družba Vidovič in partnerji, o.p., d.n.o., Ljubljana, na seji dne 23. septembra 2004

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) je bil v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.

V zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

Pobudnici je bila v postopku inšpiciranja pravilnosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka leta 1997 izdana odločba, s katero ji je bilo naloženo plačilo davka skupaj z zamudnimi obrestmi. Ker pobudnica obveznosti ni plačala, saj ima zaradi vloženih pravnih sredstev še odprt spor, je obveznost iz naslova zamudnih obresti že presegla glavnico. Ker naj bi bilo s tem kršeno načelo zaupanja v pravo, zahteva po predvidljivosti pravnega sistema in načelo sorazmernosti, saj gre za prekomeren poseg, zatrjuje z 2. členom Ustave neskladno pravno praznino. Meni namreč, da bi morala biti v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP) določba, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Ker takšna določba velja za obligacijska razmerja, zatrjuje še neskladje s 14. členom Ustave, s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter s 26. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92). Prav tako zatrjuje neskladje z 22. členom Ustave, saj zaradi odrekanja osnovnih varovalk pravne države ni zagotovljeno enako varstvo pravic. Ob tem še poudarja, da je varstvo šibkejše in podrejene stranke na javnopravnem področju, kjer je nasproti stranke država, toliko bolj nujno. Ker to ni zagotovljeno, tudi ni zagotovljeno varstvo svobodnega gospodarskega delovanja. Zato gre še za neskladje s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Prav tako gre za neskladje z drugim odstavkom 3. člena, z drugim odstavkom 120. člena in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, saj upravni organi nalagajo obresti brez zakonske podlage. Glede na navedeno predlaga Ustavnemu sodišču, naj ugotovi protiustavno pravno praznino in zakonodajalcu naloži njeno odpravo.

Državni zbor odgovarja, da Ustava ne ureja teka oziroma višine zamudnih obresti. Zato ureja zakonodajalec to področje samostojno z zakonom. Pri tem je prenehanje teka zamudnih obresti za določena civilnopravna razmerja res predpisal, vendar šele z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 83/01 – OZ). Do njegove uveljavitve, se pravi v času, ko se je pobudničin dolg obrestoval, pa glede teka zamudnih obresti ni bilo razlik med civilnopravnimi in javnopravnimi razmerji. Zato je pobudničino zatrjevanje neenakosti neutemeljeno, tudi zato, ker gre za različne pravne situacije. Medtem ko temelji civilnopravno razmerje na izrazu svobodne volje dveh strank, so se stranke javnopravnega razmerja dolžne ravnati po predpisu, ki vnaprej določa njihove pravice in obveznosti. Zaradi navedene razlike ju zakonodajalec lahko upravičeno obravnava različno. Prav tako ne gre za neskladje s svobodno gospodarsko pobudo, saj ta ne pomeni, da gospodarski subjekti niso dolžni spoštovati prisilnih predpisov, temveč da so dolžni dejavnost opravljati v mejah prisilnega predpisa. Ker temeljijo konkretni pravni akti na zakonskih določbah o zamudnih obrestih, tudi ne gre za neskladje s členoma 120 in 153 Ustave. Zato meni, da pobuda ni utemeljena.

Svoje mnenje je poslala tudi Vlada. V njem je poudarila, da pravila, po katerem obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, za zamudne obresti v davčnem postopku ni mogoče uporabiti. Naloga zamudnih obresti v davčnem postopku namreč ni le ohranjanje realne vrednosti dolga, temveč tudi kaznovanje, s čimer se davčnega zavezanca sili k poravnavi davčnega dolga. Zaradi različnosti med obligacijskim razmerjem, v katerega se vstopa prostovoljno, in javnopravnim, v katerega se ne vstopa prostovoljno, pa navedeni razmerji nista primerljivi.