• PREDPIS

Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo

OBJAVLJENO V: Uradni list RS 84-3703/2006, stran 9178 DATUM OBJAVE: 8.8.2006

RS 84-3703/2006

3703. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
Na podlagi tretjega odstavka 17. člena, drugega odstavka 19. člena in petega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD in 66/06) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

Ta uredba določa pravila ravnanja v proizvodnji ter pri dajanju v promet in uporabi embalaže in pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 365 z dne 31. 12. 1994, str. 10, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 94/62/ES) in v skladu z naslednjimi odločbami Komisije, z vsemi spremembami, izdanimi v zvezi z izvajanjem Direktive 94/62/ES:

-

97/129/ES z dne 28. januarja 1997 o določitvi sistema prepoznavanja embalažnih materialov v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 50 z dne 20. 2. 1997, str. 28; v nadaljnjem besedilu: Odločba 97/129/ES),

-

1999/177/ES z dne 8. februarja 1999 o določitvi pogojev za odstopanje za plastične zaboje in plastične palete v zvezi s koncentracijami težkih kovin, določenimi v Direktivi 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 56 z dne 4. 3. 1999, str. 47),

-

2001/171/ES z dne 19. februarja 2001 o določitvi pogojev za odstopanje pri stekleni embalaži glede mejnih koncentracij težkih kovin, določenih v Direktivi 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 62 z dne 2. 3. 2001, str. 20),

-

2005/270/ES z dne 22. marca 2005 o določitvi preglednic za sistem zbirke podatkov na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 86 z dne 5. 4. 2005, str. 6; v nadaljnjem besedilu: Odločba 2005/270/ES).

(2)

Ta uredba se izdaja ob upoštevanju postopka informiranja v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL L št. 204 z dne 21. 6. 1998, str. 37, z vsemi spremembami).

(3)

Za vprašanja v zvezi s predelavo in odstranjevanjem odpadne embalaže ter splošnimi pogoji ravnanja z odpadno embalažo, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporabljata predpis, ki ureja ravnanje z odpadki, in predpis, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

2. člen

(obseg uporabe)
Določbe te uredbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače.

3. člen

(pomen izrazov)
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1.

embalaža so vsi izdelki iz katerega koli materiala, namenjeni temu, da blago ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali držijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali predstavitve na poti od embalerja do končnega uporabnika.
Embalaža so tudi:

a)

izdelki, za katere se da očitno ugotoviti, da bo iz njih v nadaljnjih postopkih (npr. konfekcioniranje) izdelana embalaža, uporabljena za namene iz prejšnjega odstavka,

b)

nevračljivi predmeti, uporabljeni za namene iz točke a), in pomožna sredstva za embaliranje, ki se uporabljajo za ovijanje ali povezovanje blaga, zlasti za pakiranje, nepredušno zapiranje, pripravo za odpremo in označevanje blaga, in

c)

predmeti, ki ustrezajo merilom iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.

2.

primarna ali prodajna embalaža (v nadaljnjem besedilu: prodajna embalaža) so kozarci, vrečke, konzerve, steklenice, plastenke, škatle, sklede, tube ali druga podobna embalaža s sestavnimi deli, ki obdaja ali vsebuje osnovno prodajno enoto blaga, namenjeno končnemu uporabniku na prodajnem mestu, ter varuje blago pred poškodbami in onesnaženjem.
Prodajna embalaža so tudi:

-

predmeti, ki se štejejo za embalažo v skladu z merili iz priloge 1 te uredbe,

-

skupinska embalaža, ki hkrati opravlja funkciji skupinske in prodajne embalaže, in

-

transportna embalaža, ki hkrati opravlja funkciji transportne in prodajne embalaže;

3.

sekundarna ali skupinska embalaža (v nadaljnjem besedilu: skupinska embalaža) so folije, škatle ali podobni ovoji ali druga embalaža s sestavnimi deli, ki obdajajo ali držijo skupaj več osnovnih prodajnih enot istovrstnega ali raznovrstnega blaga, ne glede na to, ali je skupaj z blagom prodana končnemu uporabniku ali je odstranjena na prodajnem mestu, in je namenjena razpošiljanju, skladiščenju, prevozu ter odpremi blaga ali prodaji končnemu uporabniku in se lahko odstrani z blaga, ki ga obdaja, ne da bi to spremenilo njegove lastnosti;

4.

terciarna ali transportna embalaža (v nadaljnjem besedilu: transportna embalaža) so sodi, zaboji, ročke, vreče, palete, škatle ali druga embalaža s sestavnimi deli, ki obdajajo ali držijo skupaj več osnovnih prodajnih enot blaga v prodajni ali skupinski embalaži, olajšajo ravnanje z blagom in njegov prevoz ter ga varujejo pred poškodbami na poti od embalerja oziroma pridobitelja embaliranega blaga do distributerja ali trgovca ali od distributerja ali trgovca do končnega uporabnika. Zabojniki, ki se za prevoz blaga uporabljajo v cestnem, železniškem, ladijskem ali zračnem prometu, se ne štejejo za transportno embalažo;

5.

odpadna embalaža je embalaža, ki je odpadek v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Ostanki materiala, ki nastajajo pri izdelavi embalaže, se ne štejejo za odpadno embalažo;

6.

odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek, je odpadna prodajna embalaža, ki nastaja kot odpadek v gospodinjstvu, ali kot po naravi nastanka in sestavi gospodinjskim odpadkom podoben odpadek iz industrije ali obrti, storitvene ali druge dejavnosti. Odpadek, ki nastaja zunaj gospodinjstev, je po naravi nastanka podoben gospodinjskim odpadkom, če je povzročitelj odpadkov fizična oseba, odpadek pa ne nastaja zaradi opravljanja njene dejavnosti.
Za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, se šteje tudi odpadna prodajna embalaža, ki nastaja pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, izvajanju storitev socialnega varstva, v javnih vrtcih, dejavnosti izobraževanja ali pri izvajanju dejavnosti drugih javnih ustanov, če je po sestavi podobna gospodinjskim odpadkom in njihov nastanek povzročajo fizične osebe v stavbah in objektih, v katerih se izvajajo te dejavnosti, odpadna embalaža pa ne nastaja zaradi izvajanja teh dejavnosti;

7.

odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna prodajna, skupinska ali transportna embalaža, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene dejavnosti ter pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu, prometu in v drugih dejavnostih.
Za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, se šteje tudi odpadna prodajna embalaža, ki nastaja zaradi izvajanja dejavnosti v turizmu, gostinstvu in trgovini ter pri opravljanju drugih storitev zaradi izvajanja dejavnosti, ne glede na to, da je po sestavi podobna gospodinjskim odpadkom, razen če nastanek odpadne embalaže povzročijo zaposleni in druge fizične osebe v stavbah in objektih, v katerih izvajajo te dejavnosti, vendar ne zaradi izvajanja teh dejavnosti;

8.

vračljiva embalaža je embalaža, za katero je zagotovljeno nadzorovano kroženje embalaže za plačilo kavcije ali brezplačno, tako da je v največji mogoči meri po vsakokratni vrnitvi uporabljene embalaže znotraj nadzorovanega kroženja vračljive embalaže zagotovljena njena ponovna uporaba;

9.

dajanje embalaže v promet pomeni prvič dati v promet v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: RS):

-

blago, embalirano v RS, ali ga prvič uporabiti, če je embaler tega blaga tudi njegov končni uporabnik,

-

embalirano blago, pridobljeno v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) ali uvoženo iz tretjih držav, ali ga prvič uporabiti, če je pridobitelj tega blaga tudi njegov končni uporabnik,

-

embalažo, pridobljeno v drugi državi članici EU, uvoženo iz tretjih držav ali proizvedeno v RS, ki ni namenjena za embaliranje blaga, ali jo prvič uporabiti, če je pridobitelj ali proizvajalec te embalaže tudi njen končni uporabnik;

10.

proizvajalec embalaže je oseba, ki v skladu s predpisi kot dejavnost izdeluje embalažo zaradi dajanja v promet ali za lastno uporabo zaradi izvajanja svoje dejavnosti;

11.

pridobitelj embalaže je oseba, ki zaradi izvajanja dejavnosti trgovine embalažo pridobi v drugi državi članici EU in jo vnese na ozemlje RS ali uvozi iz tretjih držav, z namenom dajanja v promet ali lastne uporabe zaradi izvajanja svoje dejavnosti;

12.

pridobitelj embaliranega blaga (v nadaljnjem besedilu: pridobitelj blaga) je oseba, ki zaradi izvajanja dejavnosti trgovine embalirano blago pridobi v drugi državi članici EU in ga vnese na ozemlje RS ali uvozi iz tretjih držav, z namenom dajanja v promet ali lastne uporabe zaradi izvajanja svoje dejavnosti;

13.

embaler je oseba, ki v skladu s predpisi zaradi dajanja v promet kot dejavnost embalira ali pakira blago pod svojo blagovno znamko ali ga polni v embalažo, na kateri je oznaka njene blagovne znamke. Če oseba embalira ali pakira blago z blagovno znamko druge osebe ali ga polni v embalažo, na kateri je oznaka blagovne znamke druge osebe, se za embalerja šteje imetnik blagovne znamke. Če pridobitelj blaga vnaša na ozemlje RS blago z blagovno znamko pravne osebe, registrirane v RS za dajanje blaga v promet, se za embalerja šteje imetnik blagovne znamke. Za embalažo, ki jo kot embalirano blago daje embaler v promet, se štejeta tudi skupinska in transportna embalaža, čeprav na njima ni oznake blagovne znamke embalerja. Za embalerja se šteje tudi oseba, ki zaradi izvajanja svoje dejavnosti svoje embalirano blago uporabi kot končni uporabnik tega blaga;

14.

trgovec je oseba, ki v skladu s predpisi kot dejavnost opravlja trgovinsko dejavnost;

15.

distributer je oseba, ki zaradi dajanja embalaže ali embaliranega blaga v promet na ozemlju RS dobavlja embalažo ali embalirano blago neposredno končnemu uporabniku. Za distributerja se štejeta tudi:

-

embaler, pridobitelj blaga ali proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, če dobavlja embalažo ali embalirano blago neposredno trgovcu ali končnemu uporabniku, in

-

trgovec, če dobavlja embalažo ali embalirano blago neposredno končnemu uporabniku;

16.

končni uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki zaradi končne uporabe ali potrošnje embaliranega blaga embalažo loči od blaga ali jo izprazni in embalažo zavrže, tako da nastane odpadna embalaža. Končni uporabnik je tudi trgovec, ki zaradi nadaljnje prodaje blaga embalažo loči od blaga ali jo izprazni in embalažo zavrže, tako da nastane odpadna transportna ali skupinska embalaža;

17.

zbiralnica odpadne embalaže je poseben urejen prostor za oddajanje, prevzemanje in začasno skladiščenje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek;

18.

ravnanje z odpadno embalažo je ravnanje z odpadki v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki;

19.

predelava odpadne embalaže je vsak postopek predelave odpadkov iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, ki je uporaben za predelavo odpadne embalaže;

20.

ponovna uporaba embalaže je vsak postopek, s katerim se embalaža, narejena tako, da se lahko v svoji življenjski dobi enkrat ali večkrat ponovno uporabi, s pomočjo pomožnih izdelkov za embaliranje ali brez njih ponovno napolni ali drugače uporabi za namen, za katerega je narejena; ponovno uporabljena embalaža bo postala odpadna embalaža, ko je ne bo več mogoče ponovno uporabiti;

21.

recikliranje odpadne embalaže so postopki predelave odpadne embalaže v material za izdelavo nove embalaže ali za druge namene, vključno z organskim recikliranjem odpadne embalaže. Za recikliranje odpadne embalaže se ne šteje energetska predelava odpadne embalaže;

22.

organsko recikliranje odpadne embalaže so aerobni (npr. kompostiranje) ali anaerobni (npr. biometanizacija) postopki predelave biorazgradljivih delov odpadne embalaže v nadzorovanih pogojih in z uporabo mikroorganizmov, tako da nastanejo stabilizirane organske snovi ali metan. Za organsko recikliranje odpadne embalaže se ne šteje odlaganje odpadne embalaže na odlagališčih;

23.

energetska predelava odpadne embalaže je postopek predelave, v katerem se gorljiva odpadna embalaža uporablja kot sredstvo za pridobivanje energije, skupaj z drugimi odpadki ali brez njih, z neposrednim sežiganjem in izkoriščanjem pridobljene toplote;

24.

odstranjevanje odpadne embalaže je vsak postopek odstranjevanja odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, če je uporabljen za odstranjevanje odpadne embalaže;

25.

sestavljena embalaža (v nadaljnjem besedilu: kompozit) je embalaža, sestavljena iz različnih vrst embalažnega materiala, ki jih ročno ni mogoče ločiti in od katerih noben ne presega danega odstotka mase ter v celotni embalaži in v posameznih vrstah embalažnega materiala koncentracija svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma ne presega mejne vrednosti iz 7. člena te uredbe;

26.

dogovor je formalni sporazum med Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in gospodarskimi združenji, ki predstavljajo embalerje, pridobitelje blaga, proizvajalce ali pridobitelje embalaže in trgovce, o načinu doseganja ciljev in usmeritev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo iz operativnega programa varstva okolja na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo;

27.

nadzorovano kroženje vračljive embalaže je kroženje vračljive embalaže v sistemu nadzorovane ponovne uporabe in distribucije embalaže, tako da se doseže najvišja mogoča stopnja vračanja embalaže v sistem kroženja, iz njega pa se sme embalaža izločevati le po posebnem nadzorovanem postopku;

28.

zaprto kroženje je kroženje vračljive embalaže v nadzorovanem kroženju vračljive embalaže, v katerem reciklirani material za proizvodnjo embalaže v največji mogoči meri izvira iz odpadne embalaže, ki nastaja v sistemu nadzorovanega kroženja vračljive embalaže, tako da je dodajanje zunanjega materiala v proizvodnjo nove embalaže omejeno na najmanjšo potrebno ali tehnično nujno količino;

29.

namerno dodajanje je namerna uporaba snovi pri oblikovanju embalaže ali sestavnega dela embalaže, kadar je njena prisotnost v končni embalaži ali sestavnem delu embalaže zaželena, zato da se z njo doseže določena značilnost, videz ali kakovost. Za namerno dodajanje se ne šteje uporaba recikliranega materiala kot surovine za izdelavo novega embalažnega materiala, kadar del tega recikliranega materiala lahko vsebuje s predpisi urejene kovine;

30.

naključna prisotnost je prisotnost kovine kot nenamerne sestavine v embalaži ali sestavnem delu embalaže;

31.

izvajalec lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (v nadaljnjem besedilu: izvajalec javne službe) je izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov oziroma izvajalec občinske gospodarske javne službe odlaganja komunalnih odpadkov;

32.

nevarno blago je blago, katerega prodajna embalaža je v skladu s predpisi, ki urejajo kemikalije, opremljena z oznako "T", "T+" ali "E", ki opozarja končnega uporabnika, da je blago strupeno, zelo strupeno oziroma eksplozivno.

4. člen

(okoljski cilji, določeni za uporabo embalaže in ravnanje z odpadno embalažo)

(1)

Pri proizvodnji in dajanju embalaže v promet ter pri ravnanju z odpadno embalažo je treba upoštevati okoljske cilje iz 22. člena te uredbe v zvezi z:

1.

deležem celotne mase odpadne embalaže, ki jo je treba predelati,

2.

deležem celotne mase odpadne embalaže, ki jo je treba reciklirati, in

3.

deležem mase posameznega embalažnega materiala v celotni masi odpadne embalaže, ki ga je treba reciklirati.

(2)

Embalažni material v odpadni embalaži iz prejšnjega odstavka je naslednji material, ki je podrobneje določen v preglednicah iz Odločbe 2005/270/ES, in sicer:

-

papir in karton,

-

plastika,

-

les,

-

kovine,

-

steklo in

-

drugo (npr. keramika, tekstil ali material biološkega izvora).

(3)

Odpadni kompozit se razvrsti po tisti vrsti embalažnega materiala iz prejšnjega odstavka, ki glede na maso prevladuje v posameznem kompozitu.

(4)

Ukrepi za preprečevanje nastanka odpadne embalaže ter ukrepi za doseganje okoljskih ciljev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo ter način uvajanja odgovornosti embalerja, pridobitelja blaga, proizvajalca ali pridobitelja embalaže in trgovca za zmanjševanje vplivov odpadne embalaže na okolje, se podrobneje določijo v operativnem programu varstva okolja na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, ki ga v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, sprejme vlada.

(5)

O načinih doseganja okoljskih ciljev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo sklenejo vlada in gospodarska združenja, ki zastopajo embalerje, pridobitelje blaga, proizvajalce embalaže ter pridobitelje embalaže in trgovce, dogovor.

2. PRAVILA RAVNANJA PRI PROIZVODNJI EMBALAŽE IN EMBALIRANJU BLAGA

5. člen

(tehnični napredek)
Pri izdelavi embalaže, embaliranju blaga in dajanju embalaže ali embaliranega blaga v promet morajo biti uporabljene najboljše, v praksi uspešno preizkušene in na trgu dostopne zasnove, tehnologije ali proizvodni postopki, ki glede na razumno višje stroške prispevajo k:

1.

zmanjševanju količine odpadne embalaže,

2.

preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje zaradi embalažnega materiala in snovi, ki jih vsebuje embalaža ali odpadna embalaža, in

3.

preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji embalaže, prometu z njo, njeni distribuciji in uporabi ter pri predelavi ali odstranjevanju odpadne embalaže.

6. člen

(zahteve za embalažo)

(1)

Proizvajalec embalaže ali pridobitelj embalaže lahko embalažo uporabi sam za embaliranje blaga ali jo da v promet zaradi embaliranja blaga, če embalaža izpolnjuje zahteve glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, ki so določene v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.

(2)

Če proizvajalec embalaže ali embaler embalažo označi zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, mora za označevanje embalaže uporabiti sistem prepoznavanja embalažnega materiala v skladu z Odločbo 97/129/ES.

(3)

Če je pridobljena ali uvožena embalaža označena zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, jo lahko pridobitelj embalaže uporabi sam za embaliranje blaga ali jo da v promet zaradi embaliranja blaga le, če je embalaža označena v skladu s prejšnjim odstavkom.

(4)

Oznaka na embalaži, namenjena prepoznavanju embalažnega materiala, mora biti nameščena na sami embalaži ali etiketi, pritrjeni na embalažo, in mora biti jasno vidna in dobro čitljiva. Oznaka mora biti trajna in obstojna tudi po odprtju embalaže.

7. člen

(mejne vrednosti)

(1)

Proizvajalec embalaže lahko proizvaja embalažo zaradi dajanja v promet, če zagotovi, da koncentracija svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v embalaži ali embalažnem materialu ne presega 0,01% (m/m).

(2)

Proizvajalec embalaže mora za embalažo, ki jo da v promet zaradi embaliranja blaga, zagotoviti, da je način ugotavljanja koncentracije svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma (v nadaljnjem besedilu: težke kovine) v embalažnem materialu izvedeno s preskusnimi metodami, katerih rezultati so enakovredni rezultatom preskusnih metod, določenih v standardu SIST EN 13427.

(3)

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena je lahko v stekleni embalaži koncentracija težkih kovin večja od 0,01% (m/m), če:

1.

se v stekleno embalažo med proizvodnim procesom težke kovine niso dodajale namerno,

2.

je preseganje mejne vrednosti koncentracije težkih kovin nastalo samo zaradi dodajanja recikliranega materiala.

(4)

Če je v posameznem letu vrednost koncentracije težkih kovin, izmerjena pri kateri koli od dvanajstih mesečnih kontrol za posamezno peč za proizvodnjo stekla, ki predstavlja običajno in stalno proizvodnjo stekla, večja od 0,02% (m/m), mora proizvajalec stekla najpozneje do 31. marca tekočega leta ministrstvu, pristojnemu za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), posredovati poročilo za preteklo leto, ki vsebuje naslednje podatke:

1.

izmerjene vrednosti koncentracije težkih kovin,

2.

opis uporabljenih preskusnih metod,

3.

domnevni izvor visoke koncentracije težkih kovin in

4.

podroben opis sprejetih ukrepov za zmanjšanje koncentracije težkih kovin.

(5)

Če se embalaža iz prejšnjega odstavka ali blago v tej embalaži uvaža iz tretje države ali pridobiva v drugi državi članici EU, mora poročilo iz prejšnjega odstavka ministrstvu posredovati pridobitelj blaga oziroma pridobitelj embalaže.

(6)

Proizvajalec embalaže iz drugega odstavka tega člena mora zagotoviti, da je dokumentacija o uporabljenih preskusnih metodah in rezultatih meritev ministrstvu predložena na vpogled na njegovo zahtevo.

8. člen

(izjava o skladnosti)

(1)

Proizvajalec embalaže lahko sam uporablja embalažo za embaliranje blaga ali jo daje v promet zaradi embaliranja blaga, če je za embalažo izdal izjavo o skladnosti embalaže z zahtevami iz priloge 2 te uredbe (v nadaljnjem besedilu: izjava o skladnosti).

(2)

Izjava o skladnosti mora vsebovati podatke, ki so v zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz priloge 2 te uredbe enakovredni podatkom iz obrazca za izjavo o skladnosti embalaže iz standarda SIST EN 13427.

(3)

Pridobitelj embalaže lahko sam uporablja embalažo za embaliranje blaga ali jo da v promet zaradi embaliranja blaga, če je od proizvajalca embalaže v državi izvora embalaže pridobil izjavo o skladnosti.

(4)

Izjava o skladnosti tujega proizvajalca embalaže mora biti v slovenskem ali v jeziku države članice EU.

(5)

Proizvajalec embalaže ali pridobitelj embalaže mora za embalažo, ki jo da v promet zaradi embaliranja blaga, zagotoviti, da je izjava o skladnosti dostopna embalerjem.

(6)

Proizvajalec embalaže in pridobitelj embalaže morata izjavo o skladnosti predložiti pristojnemu inšpektorju ali ministrstvu na njegovo zahtevo.

9. člen

(sledljivost izjave o skladnosti)

(1)

Embaler mora za embalažo, v katero embalira blago, ki ga sam uporablja ali daje v promet, pridobiti od proizvajalca ali pridobitelja embalaže ali trgovca, ki mu je embalažo dobavil, izjavo o skladnosti.

(2)

Embaler iz prejšnjega odstavka mora izjavo o skladnosti predložiti pristojnemu inšpektorju na njegovo zahtevo.

(3)

Pridobitelj blaga, trgovec ali distributer mora za embalažo, v katero je embalirano blago, od predhodnega dobavitelja embaliranega blaga pridobiti pisno izjavo, da je za embalažo, v katero je embalirano blago, izdana izjava o skladnosti.

(4)

Pisna izjava iz prejšnjega odstavka mora biti sestavni del pogodbe o dobavi ali naročilu za dobavo embaliranega blaga.

(5)

Pridobitelj blaga, trgovec ali distributer mora za embalažo, v katero je embalirano blago, od dobavitelja embaliranega blaga pridobiti kopijo izjave o skladnosti in jo predložiti pristojnemu inšpektorju na njegovo zahtevo v roku, ki ga ta določi.

10. člen

(zahteve pri distribuciji plastičnih zabojev in palet)

(1)

Ne glede na določbe prvega odstavka 7. člena te uredbe je koncentracija težkih kovin v embalažnem materialu lahko večja od 0,01% (m/m), če je embalaža plastični zaboj ali plastična paleta, ki je dana v promet v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže, in je mejna koncentracija presežena samo zaradi dodajanja recikliranega materiala.

(2)

Plastični zaboj ali plastična paleta iz prejšnjega odstavka mora biti izdelana v nadzorovanem postopku recikliranja odpadne embalaže, v katerem reciklirani material izhaja samo iz drugih plastičnih zabojev ali plastičnih palet in v katerem dodajanje zunanjega materiala za izdelavo zabojev ali plastičnih palet ne presega 20% celotne mase materiala, potrebnega za izdelavo plastičnih zabojev ali plastičnih palet.

(3)

Težke kovine se med proizvodnjo ali distribucijo plastičnih zabojev ali plastičnih palet, ki se uporabljajo v nadzorovanem postopku recikliranja odpadne embalaže, ne smejo dodajati namerno kot element, razen če gre za naključno prisotnost kateregakoli od teh elementov.

(4)

Embaler mora za sodelovanje v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže iz prvega odstavka tega člena pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.

(5)

Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega odstavka na podlagi vloge embalerja, kateri morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju predpisanih pogojev in načrt nadzorovanja kroženja vračljive embalaže, iz katerega so razvidni podatki o:

-

upravljavcu sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže ter njegovi dejavnosti,

-

vrsti embalaže in opisu blaga, zaradi katerega je vzpostavljen sistem zaprtega kroženja vračljive embalaže,

-

načinu evidentiranja vračljive embalaže in finančnih ali drugih vzpodbudah končnih uporabnikov, da po uporabi blaga vračljivo embalažo vračajo v sistem zaprtega kroženja vračljive embalaže,

-

načinu izločanja vrnjenih kosov vračljive embalaže, ki niso več ponovno uporabni, iz sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže, skupaj s predvidenimi postopki predelave za te odpadke, v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki,

-

načinu trajnega in vidnega označevanja plastičnih zabojev ali palet,

-

načinu dokazovanja zahtev iz drugega odstavka tega člena in nadzor nad zaprtim kroženjem vračljive embalaže, vključno z načinom ugotavljanja odstotka vrnjene vračljive embalaže, pri čemer odstotek ob upoštevanju trajnosti plastičnih zabojev ali palet ne sme biti nižji od 90 odstotkov,

-

načinu ugotavljanja koncentracije težkih kovin v embalažnem materialu,

-

načinu in pogostosti poročanja o rezultatih ugotavljanja iz prejšnje alinee,

-

največji dopustni koncentraciji težkih kovin v embalažnem materialu,

-

največji količini dodanega zunanjega materiala,

-

predvideni letni količini reciklirane odpadne embalaže in

-

načinu nadaljnje predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže, ki je ni mogoče več ponovno uporabiti v postopku recikliranja.

(6)

Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje iz četrtega odstavka tega člena za obdobje šestih let.

(7)

Embaler mora za embalažo, ki je dana v promet v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže:

-

zagotavljati nadzor nad distribucijo embalaže in nad ponovno uporabo vračljive embalaže v skladu z načrtom iz petega odstavka tega člena,

-

pripraviti izjavo, dostopno javnosti, o skladnosti delovanja sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže z zahtevami načrta iz petega odstavka tega člena,

-

za vsako leto izdelati poročilo o izvajanju načrta iz petega odstavka tega člena, iz katerega je razvidno, kako se je načrt izvajal, in ga predložiti ministrstvu najpozneje šest mesecev po preteku posameznega leta,

-

dokumentacijo sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže hraniti še najmanj štiri leta po oddaji poročila iz prejšnje alinee in

-

imenovati odgovorno osebo za predložitev dokumentacije iz prejšnje alinee pristojnemu inšpektorju, če ta to zahteva.

(8)

Če niti embaler blaga, embaliranega v plastične zaboje ali plastične palete, ki se uporabljajo v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže, niti njegov pooblaščeni zastopnik nimata sedeža v RS, se obveznosti iz tega člena prenesejo na pridobitelja blaga.

3. PRAVILA RAVNANJA PRI DAJANJU EMBALAŽE V PROMET

11. člen

(obveznost poročanja)

(1)

Podatke o dajanju embalaže v promet morajo sporočiti ministrstvu na obrazcu, ki je objavljen na spletni strani ministrstva:

-

embaler za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga sam uporabi kot končni uporabnik embaliranega blaga ali ga daje v promet,

-

pridobitelj blaga za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga sam uporabi kot končni uporabnik ali ga daje v promet,

-

proizvajalec embalaže za embalažo, ki ni namenjena embalerju iz prve alinee tega odstavka in jo daje v promet ali jo sam uporablja,

-

pridobitelj embalaže za embalažo, ki ni namenjena embalerju iz prve alinee tega odstavka in jo daje v promet ali jo sam uporablja.

(2)

Podatke o embalaži iz prejšnjega odstavka tega člena je treba sporočiti ministrstvu za vsako trimesečje posebej in najpozneje 20 dni po izteku trimesečja.

(3)

Ob prvem sporočanju podatkov ministrstvu o dajanju embalaže v promet mora oseba iz prvega odstavka tega člena izpolniti tudi obrazec, ki je objavljen na spletni strani ministrstva in vsebuje naslednje podatke: firmo, sedež, davčno številko, matično številko, opis embalaže ter vrsto dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, ki jo opravlja v zvezi z embalažo.

12. člen

(izjeme v zvezi s poročanjem)
Ne glede na določbe prejšnjega člena embalerju, pridobitelju blaga, proizvajalcu embalaže in pridobitelju embalaže iz prvega odstavka prejšnjega člena ni treba sporočiti podatkov o dajanju embalaže v promet, če letna količina embalaže, ki jo da v promet ali jo sam uporabi, ne presega 10.000 kg, razen če gre za prodajno embalažo, v katero je embalirano nevarno blago.

13. člen

(evidenca o dajanju embalaže v promet)

(1)

O podatkih iz prijav iz 11. člena te uredbe vodi ministrstvo evidenco o dajanju embalaže v promet.

(2)

Evidenca o dajanju embalaže v promet vsebuje za posamezno vrsto embalažnega materiala in za vsakega embalerja, pridobitelja blaga, proizvajalca embalaže in pridobitelja embalaže iz prvega odstavka 11. člena te uredbe posebej podatke o:

-

vrsti in masi embalažnega materiala v embalaži, ki je bila dana v promet,

-

trimesečju, v katerem je bila embalaža dana v promet.

(3)

Podatki iz evidence o dajanju embalaže v promet se uporabljajo pri nadzoru nad proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže oziroma embalerji in pridobitelji blaga v zvezi z izpolnjevanjem zahtev po tej uredbi ter pri izdelavi poročil Evropski komisiji iz 51. člena te uredbe.

(4)

Če se za nastajanje odpadne embalaže plačuje okoljska dajatev, se obveznost poročanja iz 11. člena te uredbe izvaja v skladu s predpisom, ki ureja plačilo okoljske dajatve za nastajanje odpadne embalaže.

4. PRAVILA RAVNANJA PRI ZBIRANJU ODPADNE EMBALAŽE

4.1. Obveznosti končnega uporabnika

14. člen

(ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek)
Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, zbirati, hraniti in oddajati v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

15. člen

(ravnanje z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek)

(1)

Odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, je prepovedano prepuščati ali oddajati izvajalcu javne službe kot mešani komunalni odpadek ali kot ločeno zbrano frakcijo komunalnih odpadkov.

(2)

Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se lahko odpadna prodajna embalaža iz drugega odstavka 7. točke 3. člena te uredbe prepušča ali oddaja izvajalcu javne službe kot ločeno zbrana frakcija komunalnih odpadkov ne glede na to, da se razvršča v med odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek.

(3)

V primeru iz prejšnjega odstavka mora izvajalec gostinske ali turistične dejavnosti z zmogljivostjo 5.000 ali več nočitev na leto sam zagotoviti posebne zabojnike, v katerih prepušča ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov izvajalcu javne službe ločeno od odpadkov drugih povzročiteljev komunalnih odpadkov.

(4)

Končni uporabnik mora odpadno embalažo iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki jo oddaja ali vrača v skladu s to uredbo, hraniti ločeno, tako da se ne meša z drugimi odpadki in da jo je mogoče zbrati in ponovno uporabiti, predelati ali odstraniti v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki.

16. člen

(ravnanje z odpadno embalažo, ki je nevarni odpadek)

(1)

Končni uporabnik mora zagotoviti, da odpadna embalaža, ki jo oddaja ali vrača v skladu z določbami te uredbe, ni nevarni odpadek v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.

(2)

Odpadna embalaža se razvršča med nevarne odpadke, če ima embalažni material lastnosti nevarnih odpadkov, če je v njej embalirano neuporabno blago, ki vsebuje nevarne snovi v skladu s predpisi, ki urejajo kemikalije, ali so v njej ostanki teh nevarnih snovi.

(3)

Šteje se, da v odpadni embalaži ni ostankov nevarnih snovi, če:

-

odpadna embalaža ne vsebuje drugih snovi kot snovi embaliranega blaga,

-

je notranjost odpadne embalaže za viskozno blago postrgana z lopatico ali s čopičem, tako da preostala količina blaga ni več uporabljiva,

-

je odpadna embalaža za tekoče blago izpraznjena, tako da iz nje ne kaplja,

-

se iz odpadne embalaže v obliki vreč ne more več iztresti embalirane snovi ali

-

iz odpadne embalaže v obliki pršilk potisni plin ne izhaja ali se v pršilki ne pretaka tekočina.

(4)

Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki se razvršča med nevarne odpadke, prepuščati ali oddajati:

-

zbiralcu nevarnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, če gre za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek,

-

izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, če gre za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek.

(5)

Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo, če je za neuporabno blago iz drugega odstavka tega člena ali za ostanke tega blaga v prodajni embalaži prepuščanje ali oddajanje drugače urejeno s posebnim predpisom.

4.2. Obveznosti izvajalca javne službe

17. člen

(prevzem ločeno zbrane odpadne embalaže)

(1)

Izvajalec javne službe mora zagotoviti zadostno število zbiralnic ločenih frakcij za prevzemanje odpadne embalaže v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

(2)

Izvajalec javne službe mora zagotoviti, da je končnim uporabnikom za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, in povzročiteljem odpadkov iz drugega odstavka 15. člena te uredbe za odpadno prodajno embalažo iz drugega odstavka 7. točke 3. člena te uredbe dana možnost oddaje v zbirnih centrih, ki jih upravlja v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.