Zakon o socialnem varstvu (ZSV)

Z A K O N O SOCIALNEM VARSTVU

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

2. člen

Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in vzpodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.

Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:

-

določi strategijo razvoja socialnega varstva;

-

opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;

-

opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;

-

določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.

3. člen

Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter dajatve, namenjene tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.

4. člen

Pravice do storitev in dajatev socialnega varstva se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

5. člen

Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev in dajatev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

6. člen

Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.

7. člen

Informacijske, analitične, strokovno - dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.

8. člen

Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet.

Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-

sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;

-

spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;

-

sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;

-

predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva.

Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.

9. člen

Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.

Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.

II. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE

10. člen

Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.

11. člen

Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav, so:

1. prva socialna pomoč,

2. osebna pomoč,

3. pomoč družini,

4. institucionalno varstvo,

5. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,

6. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.

Storitve iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

12. člen

Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.

13. člen

Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.

14. člen

Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.

15. člen

Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis.

Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.

Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo.

Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje.

16. člen

Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka še vzgojo in pripravo za življenje.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.

17. člen

Vodenje in varstvo po tem zakonu obsegata organizirano celovito skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje.

Zaposlitev pod posebnimi pogoji po tem zakonu obsega take oblike dela, ki omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.

18. člen

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.

III. SOCIALNO VARSTVENE DAJATVE

19. člen

S socialno varstvenimi dajatvami (v nadaljnjem besedilu: dajatve) se upravičencu zagotavljajo sredstva za preživetje.

Dajatvi po tem zakonu sta:

-

denarna pomoč kot edini vir preživljanja,

-

denarni dodatek.

a) Denarna pomoč kot edini vir preživljanja

21. člen

Do denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, so upravičene osebe, ki so trajno nezmožne za delo, in osebe, starejše od 60 let, če so brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter nimajo nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati, ter živijo doma.

22. člen

Trajno nezmožnost za delo dokazuje oseba, ki je mlajša od 60 let, z izvedenskim mnenjem pristojne komisije v skladu s posebnim zakonom.

23. člen

Pri ugotavljanju premoženja se ne vštevajo najpotrebnejši prostori, ki jih upravičenec uporablja za bivanje.

Za najpotrebnejše prostore se štejejo po tem zakonu tisti prostori, ki pomenijo zaključeno stanovanjsko enoto s sanitarijami in kuhinjo, pri čemer stanovanjska površina na družinskega člana ne sme presegati 16 m2.

24. člen

Denarna pomoč kot edini vir preživljanja znaša 60% zajamčene plače in se izplačuje, dokler trajajo okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev.

Poleg dajatve iz prejšnjega odstavka, pripada upravičencu enkrat letno denarna pomoč kot edini vir preživljanja, v funkcionalni obliki.

Upravičencu do dajatve iz prvega odstavka tega člena, ki je trajno nezmožen za delo in mu je za osnovne življenjske potrebe nujna pomoč drugega, pa ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se zaradi dodatnih stroškov dajatev iz prvega odstavka tega člena poveča za 30% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Če je upravičenec do dajatve po prvem odstavku tega člena dolžan plačevati najemnino za stanovanje, se mu denarna pomoč kot edini vir preživljanja poveča največ za višino najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem oziroma neprofitnem stanovanju.

b) Denarni dodatek

25. člen

Do denarnega dodatka je upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena tega zakona, iz razlogov, na katere ne more vplivati.

26. člen

Posameznik je upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ne doseže višine, ki znaša:

1. za otroke do dopolnjenega 6. leta starosti 29% zajamčene plače;

2. za otroke od 7. leta starosti do dopolnjenega 14. leta 34% zajamčene plače;

3. za otroke od 15. leta starosti do zaključka rednega šolanja 42% zajamčene plače;

4. za odrasle osebe 52% zajamčene plače.

Za upravičenost do dodelitve socialnega stanovanje v najem se po 100. členu stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) odstotki iz prejšnjega odstavka računajo od vsakokratne povprečne plače v državi.

27. člen

V dohodek po tem zakonu se štejejo dediščine, darila in vsi dohodki ter prejemki posameznika in njegovih družinskih članov, ki so viri dohodnine, kakor tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen:

-

dodatka za pomoč in postrežbo;

-

prejemkov za oskrbo v tuji oziroma rejniški družini;

-

otroškega dodatka in družbenih pomoči otrokom;

-

štipendije,

-

dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena in jih pridobijo zunaj kriterijev redne zaposlitve.

28. člen

V dohodek iz prejšnjega člena se štejejo vsi dohodki in prejemki, ki jih je posameznik in njegov družinski član pridobil v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka.

Dediščine in darila ter drugi enkratni prejemki (odškodnine, odpravnine, nagrade, ipd.) se v letu, ko so izplačani, štejejo v dohodek tako, da se za vsak prejemek upošteva sorazmerni delež.

Pri ugotavljanju dohodka po tem zakonu se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova.

Dohodek iz kmetijske dejavnosti se šteje v dohodek iz prejšnjega člena v skladu z metodologijo, ki jo predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

29. člen

Pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana se ne upoštevajo družinski člani, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščeni plačila storitev.

30. člen

Za družinske člane po tem zakonu se štejejo:

-

zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;

-

otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, dokler jih je ta dolžna preživljati;

-

pastorki, kadar ti preživljajo očima ali mačeho, ter očim ali mačeha, kadar preživlja pastorke;

-

vnuki in nečaki osebe, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, če ta oseba preživlja vnuke ali nečake, ki so brez staršev.

31. člen

Višina denarnega dodatka se določi kot razlika med dohodki na družinskega člana, ugotovljenimi na način iz 27. člena tega zakona in zneskom, določenim po merilih za denarni dodatek iz 26. člena tega zakona.

Upravičencu, ki je trajno nezmožen za delo in mu je za osnovne življenjske potrebe nujna pomoč drugega, pa ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se zaradi dodatnih stroškov denarni dodatek poveča za 30% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Upravičencu do dajatve iz 26. člena tega zakona, ki je dolžan plačevati najemnino za stanovanje, se denarni dodatek poveča za višino najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem oziroma neprofitnem stanovanju, vendar skupna višina denarne dajatve ne sme presegati višine zajamčene plače, zmanjšane za davke in prispevke.

32. člen

Center za socialno delo lahko upravičencu dodeli denarni dodatek v nižjem znesku, kot bi mu pripadal po tem zakonu, ali mu ga ne dodeli, če:

-

ugotovi, da kljub izkazanemu nizkemu dohodku ni ogrožena socialna varnost upravičenca in družinskih članov, ker je premoženje upravičenca in družinskih članov takšno, da bi mu lahko dajalo dohodke, oziroma bi mu lahko zagotavljalo preživetje;

-

ugotovi, da z upravičencem živijo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, pa pridobivajo dohodke iz

27.

člena tega zakona skupaj z upravičencem.

33. člen

Center za socialno delo lahko upravičencem dodeli denarni dodatek za premostitev trenutne materialne ogroženosti, mimo pogojev, določenih v prvem odstavku 26. člena tega zakona.

Višina denarnega dodatka iz prejšnjega odstavka se določi glede na materialne potrebe upravičenca, vendar ne more preseči zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

34. člen

Center za socialno delo lahko veže odločitev o dodelitvi denarnega dodatka na sklenitev pogodbe z upravičencem o aktivnem reševanju njegove socialne problematike (vključitev v zdravljenje, v javna dela itd.).

35. člen

Denarni dodatek se dodeli za določen čas, največ za obdobje šestih mesecev. Denarni dodatek se ponovno dodeli, če se okoliščine, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine denarnega dodatka, niso spremenile.

36. člen

Državljanu Republike Slovenije, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji in tujcu, ki nima dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji lahko center za socialno delo mimo določb v 31. in 33. členu tega zakona dodeli enkratno pomoč za vrnitev v kraj stalnega bivanja, vendar največ 20% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Denarna pomoč iz prejšnjega odstavka se praviloma izplača v funkcionalni obliki.

c) Izplačevanje dajatev

37. člen

Dajatve se izplačujejo upravičencu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku. V izjemnih primerih, ko upravičenec ni sposoben upravljati s sredstvi, se lahko dajatev izplača osebi ali zavodu, ki skrbi za upravičenca.

Dajatve gredo upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka, razen v primerih, ko okoliščine zahtevajo takojšnje izplačilo.

Dajatve se izplačujejo praviloma v denarju, v utemeljenih primerih pa se lahko izplačajo v naravi (boni, naročilnice, plačila računov ipd.).

38. člen

Denarni dodatek se izplačuje upravičencu za vso družino kot en denarni dodatek.

Starša se morata sporazumeti, komu od njiju se bo izplačeval denarni dodatek za mladoletnega otroka. V primeru spora o tem odloči center za socialno delo v posebnem postopku.

39. člen

Denarni dodatek, izračunan na način iz 31. člena tega zakona, ki znaša manj kot 6% zajamčene plače, se upravičencu izplača v enkratnem znesku vsake tri mesece in sicer tako, da se izplača prvi mesec za tri mesece vnaprej.

d) Dolžnosti upravičenca do dajatve

40. člen

Upravičenec je dolžan sporočiti vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine dajatve, v 15 dneh pristojnemu centru za socialno delo.

Upravičenec, ki je pridobil pravico po tem zakonu z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma ni sporočil sprememb stanja, je dolžan vrniti dobljena sredstva z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za davke in prispevke, od dneva, ko je neupravičeno pridobil dajatev.

41. člen

Kadar poseben zakon dopušča uveljavljanje vračila izplačanih dajatev v sodnem postopku, je zavezanec za vračilo dolžan vrniti realno vrednost izplačanih dajatev. Kot merilo za določitev realne vrednosti izplačanih dajatev se upošteva indeks rasti cen na drobno.

IV. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA

42. člen

Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:

-

socialno preventivo;

-

prvo socialno pomoč;

-

osebno pomoč;

-

pomoč družini za dom in na domu;

-

institucionalno varstvo;

-

vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi, na podlagi koncesije pa tudi druge pravne osebe oziroma zasebniki.

43. člen

Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Občina zagotavlja mrežo javne službe za osebno pomoč ter za pomoč družini na domu.

44. člen

Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka prejšnjega člena podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka prejšnjega člena podeli na podlagi mnenja socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo.

45. člen

S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita razmerja v zvezi z opravljanjem javne službe in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, predvsem pa:

-

vrsto in obseg izvajanja storitev, za katere se daje koncesija,

-

začetek izvajanja koncesije,

-

rok za odpoved koncesije,

-

sredstva, ki jih za opravljanje storitev zagotavlja koncedent.

46. člen

Kadar se ugotovi, da koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi, odločbo o koncesiji ter pogodbo o koncesiji, mu koncedent določi rok za odpravo pomanjkljivosti.

Če koncesionar ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi v določenem roku, se koncesija odvzame z odločbo.

O predpisu

Povezave med predpisi

Citati

Zakon o socialnem varstvu (ZSV)