Dolgoročni dolgovi so povezani z obveznostmi, ki dokončno zapadejo v plačilo v obdobju, daljšem od leta dni. V bilanci stanja se dolgoročni dolgovi, ki so že zapadli v plačilo, a še niso poravnani, in dolgoročni dolgovi, ki bodo zapadli v plačilo v največ letu dni po dnevu bilance stanja, izkazujejo kot kratkoročni dolgovi.
Če ima organizacija obveznost iz naslova obstoječega posojila, ki jo je treba poravnati prej kot v dvanajstih mesecih, vendar ima pravico do refinanciranja ali podaljšanja roka za njeno poravnavo za najmanj dvanajst mesecev po poročevalskem obdobju in to tudi namerava storiti, je takšna obveznost dolgoročna. Če pa organizacija ne more sama odločati o refinanciranju ali podaljšanju roka za poravnavo obveznosti (če na primer ne obstaja sporazum o refinanciranju), organizacija ne upošteva možnosti refinanciranja obveznosti in to razvrsti kot kratkoročno.
Če ima organizacija obveznost iz naslova obstoječega dolgoročnega posojila in pred koncem ali ob koncu poročevalskega obdobja krši neko določbo v posojilni pogodbi, zaradi česar naj bi se obveznost poravnala na zahtevo posojilodajalca, obveznost razvrsti kot kratkoročno. To velja ne glede na to, da se posojilodajalec po koncu poročevalskega obdobja in pred odobritvijo računovodskih izkazov za objavo strinja, da ob kršitvi ne bo zahteval plačila (vrnitve posojila). Organizacija tako obveznost iz naslova obstoječega posojila razvrsti kot dolgoročno, le če je posojilodajalec pred poročevalskim obdobjem oziroma do konca tega obdobja odobril odlog plačila (vrnitve posojila) za najmanj dvanajst mesecev po poročevalskem obdobju, pri čemer lahko organizacija v tem obdobju, v katerem posojilodajalec ne sme zahtevati takojšnjega povračila (vrnitve posojila), odpravi kršitev posojilne pogodbe.