TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornikov obsojenega G.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Sodišče prve stopnje v škodo obsojenca ne bi smelo upoštevati okoliščine, da je obsojenec tekom kazenskega postopka zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je obžalovanje izrazil šele v predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora. V skladu z načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledično to pomeni, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv. Obdolženec se lahko ves čas postopka brani z molkom, če se ne zagovarja, pa tega ni mogoče šteti niti za posredno priznanje krivde niti za obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti za način oziroma strategijo njegove obrambe, zaradi česar zanikanje storitve kaznivega dejanja ter obžalovanje šele po izvedenem dokaznem postopku sodišče ne sme upoštevati niti v kasnejšem postopku nadomestne izvršitve kazni zapora.

Teža obravnavanih kaznivih dejanj (obsojenec je namreč storil dve kaznivi dejanji davčne zatajitve, pri tem pa se na škodo proračuna Republike Slovenije izognil doplačilu dohodnine v znesku kar 91.182,65 EUR, kolikor tudi znaša protipravno pridobljena premoženjska korist), predhodna kaznovanost obsojenca ter njegovo obnašanje po izrečeni kazni zapora (obsojenec ni dvigoval sodnih pisanj na naslovu bivanja, morebitne spremembe naslova stalnega prebivališča pa sodišču prve stopnje ni sporočil) so namreč takšne narave, da nadomestna izvršitev kazni zapora pri obsojencu ne bi dosegla svojega namena.