Za 40. členom se doda novo poglavje s tremi novimi členi, ki se glasijo:
Republike urejajo s svojimi predpisi v skladu z določbami tega zakona oddajanje stanovanjskih hiš v dolgoročni najem tujim državljanom.
Tujim državljanom je dovoljeno oddajati v skladu z urbanističnimi načrti v dolgoročni najem za občasen ali trajen počitek in oddih ter za zadovoljevanje drugih njihovih osebnih potreb ter osebnih potreb njihovih družinskih članov le enostanovanjske hiše.
Stanovanjske hiše smejo oddajati v dolgoročni najem po prvem odstavku tega člena le delovne organizacije in družbeno-politične skupnosti.
Dolgoročni najem more biti sklenjen najmanj za 5 let in največ za 30 let.
Po preteku pogodbenega roka se najem lahko podaljša, vendar pa skupno trajanje najema po prejšnjih in novih pogodbah ne sme presegati 30 let.
Na zakupnikovo zahtevo se dolgoročni najem vpiše v zemljiško knjigo ali drugo javno knjigo, v katero se vpisuje lastnina na nepremičnini.
Dolgoročni najem, ki je vpisan v zemljiško oziroma drugo javno knjigo, ima pravni učinek tudi proti poznejšemu pridobitelju stanovanjske hiše.
Stanovanjska hiša se daje tujemu državljanu v dolgoročni najem s pismeno pogodbo: zanjo pa mora dati poprej soglasje organ, ki ga določa republiški predpis.
Odločbo, s katero dá ali odreče soglasje za najem, izda pristojni organ po prostem preudarku, ne da bi navajal razloge. Odločba je v upravnem postopku dokončna.
V republiškem predpisu je lahko določeno, da sme tuji državljan oddajati hišo, ki jo je dobil v dolgoročni najem, tisti čas, ko je on ne uporablja, v podnajem domačim gostinskim in turističnim organizacijam.«