Merila vrednotenja (MV) za kulturne spomenike so:
Pri avtorskem in razvojnem merilu se upošteva posamezne kulturne spomenike, ki pomenijo člen v razvoju konkretne vrste spomenikov oziroma stopnjo v razvoju avtorja ali šole in izvirnost, avtentičnost v izrazu in v materialni zasnovi, izjemnost, dragocenost in estetsko kvaliteto v izvedbi in izrazu, vplivnost na druge podobne rešitve in ujemanje s podobnimi pojavi v širšem prostoru.
Pri tipološkem merilu se upoštevajo kulturni spomeniki, ki so sorazmerno številni in pri njih ni mogoče upoštevati merila izjemnosti, oziroma so njihove lastnosti bolj splošne in razširjene, vendar pomembne, ker pomenijo značilen primer spomeniške zvrsti – tipa. Pri tem se upoštevajo vrednote, kot so tipičnost, standardnost, nazornost in pričevalnost.
Pri zgodovinsko-pričevalnem merilu se upošteva kulturne spomenike, ki so povezani s pomembnimi zgodovinskimi dogodki oziroma z življenjem in delom pomembnih osebnosti. Pri tem se upoštevajo predvsem vrednote, kot so pričevalnost o pomembnih dogodkih oziroma o vplivnih zgodovinskih pojavih, in simbolno vrednost.
Pri kulturno-civilizacijskem merilu se upošteva kompleksne kulturne spomenike, ki so nastajali v daljših časovnih obdobjih in v katerih se prepletajo različne spomeniške vrednote, kot so povezanost različnih zgodovinskih pojavov in procesov s sedanjo kulturo, razvojno kontinuiteto, bogastvo, raznolikosti in prepletanje različnih kulturnih vplivov.
Pri prostorskem merilu se upošteva vlogo kulturnega spomenika v njegovem geografskem, vizualnem in funkcionalnem prostoru. Pri tem se ocenjuje, ali je objekt dominanten del prostora, ali je izjemen člen prostorske ureditve, ali je v tem oziru podrejen in prostorsko nepoudarjen.