Podjetje izvede prilagoditev vhodnega podatka 1. ravni le v naslednjih okoliščinah:
(a)
kadar ima podjetje veliko število podobnih (vendar ne enakih) sredstev ali obveznosti (npr. dolžniških vrednostnih papirjev), ki so izmerjeni po pošteni vrednosti, pri čemer je na delujočem trgu na voljo kotirana cena, ki pa ni zlahka dostopna za vsako sredstvo ali obveznost posebej (tj. v primeru velikega števila podobnih sredstev ali obveznosti, ki so v posesti podjetja, bi bilo težko pridobiti informacije o cenah za vsako posamezno sredstvo ali obveznost na datum merjenja). V tem primeru je praktična rešitev, da podjetje izmeri pošteno vrednost z uporabo drugačne metode določanja cen, ki se ne zanaša izključno na kotirane cene (npr. matrično določanje cen). Vendar uporaba drugačne metode določanja cen povzroči, da se merjenje poštene vrednosti razvrsti na nižjo raven hierarhije poštene vrednosti;
(b)
kadar kotirana cena na delujočem trgu ne predstavlja poštene vrednosti na datum merjenja. To bi lahko veljalo na primer ob nastopu pomembnih dogodkov (kot so transakcije na trgu brez posrednikov, posli na posredniškem trgu ali objave) po zaprtju trga, vendar pred datumom merjenja. Podjetje oblikuje in redno uporablja usmeritev za opredelitev dogodkov, ki bi lahko vplivali na merjenja poštene vrednosti. Če pa se kotirana cena prilagodi na podlagi novih informacij, prilagoditev povzroči razvrstitev merjenja poštene vrednosti na nižjo raven hierarhije poštene vrednosti;
(c)
pri merjenju poštene vrednosti obveznosti ali lastnega kapitalskega instrumenta podjetja z uporabo kotirane cene za enako postavko, s katero se trguje kot s sredstvom na delujočem trgu, pri čemer je treba to ceno prilagoditi zaradi dejavnikov, značilnih za postavko ali sredstvo (glej 39. člen). Če prilagoditev kotirane cene sredstva ni potrebna, se merjenje poštene vrednosti razvrsti na 1. raven hierarhije poštene vrednosti. Vendar prilagoditev kotirane cene sredstva povzroči razvrstitev merjenja poštene vrednosti na nižjo raven hierarhije poštene vrednosti.