Tehnike sedanje vrednosti se razlikujejo po tem, na kakšen način se prilagodijo tveganju, in po vrsti denarnih tokov, ki jih uporabljajo. Na primer:
(a)
pri tehniki prilagoditve diskontne stopnje (glej B18.–B22. člen) se uporabljajo tveganju prilagojena diskontna stopnja in pogodbeni, obljubljeni ali najverjetnejši denarni tokovi;
(b)
pri prvi metodi tehnike pričakovane sedanje vrednosti (glej B25. člen) se uporabljajo tveganju prilagojeni pričakovani denarni tokovi in netvegana mera;
(c)
pri drugi metodi tehnike pričakovane sedanje vrednosti (glej B26. člen) se uporabljajo pričakovani denarni tokovi, ki niso prilagojeni tveganju, in diskontna stopnja, ki je prilagojena tako, da vključuje premijo za tveganje, ki jo zahtevajo udeleženci na trgu. Ta stopnja se razlikuje od stopnje, uporabljene pri tehniki prilagoditve diskontne stopnje.