Podjetje pri merjenju poštene vrednosti ali ocenjevanju tržnih premij za tveganje upošteva vse naslednje dejavnike:
(a)
če iz dokazov izhaja, da transakcija ni redna, podjetje tej transakcijski ceni dodeli nižjo utež, če sploh (v primerjavi z drugimi pokazatelji poštene vrednosti);
(b)
če iz dokazov izhaja, da je transakcija redna, podjetje to transakcijsko ceno upošteva. Velikost uteži, ki se dodeli tej transakcijski ceni, ko se primerja z drugimi pokazatelji poštene vrednosti, je odvisna od dejstev in okoliščin, kot so:
(i)
obseg transakcije;
(ii)
primerljivost transakcije s sredstvom ali obveznostjo, ki se meri;
(iii)
bližina transakcije datumu merjenja;
(c)
če podjetje nima dovolj informacij, da bi ugotovilo, ali je transakcija redna, upošteva transakcijsko ceno. Vendar ta transakcijska cena morda ne predstavlja poštene vrednosti (tj. transakcijska cena ni nujno edina ali glavna podlaga za merjenje poštene vrednosti ali ocenjevanje tržnih premij za tveganje). Kadar podjetje nima dovolj informacij za ugotavljanje, ali so posamezne transakcije redne, tem transakcijam dodeli nižjo utež v primerjavi z drugimi transakcijami, za katere je znano, da so redne.
Čeprav podjetju ni treba vložiti obsežnega napora, da bi ugotovilo, ali je transakcija redna, upošteva informacije, ki so razumno na voljo. Če je podjetje stranka v transakciji, se predpostavlja, da ima dovolj informacij za ugotavljanje, ali je transakcija redna.