1.
Država pogodbenica podeli svoje državljanstvo osebi, ki ni rojena na ozemlju nobene države pogodbenice in ki bi sicer bila brez državljanstva, če je eden od staršev te osebe ob njenem rojstvu imel državljanstvo te države. Če starša te osebe ob njenem rojstvu nista imela enakega državljanstva, se vprašanje, ali naj državljanstvo te osebe sledi državljanstvu očeta ali matere, presoja po notranji zakonodaji te države pogodbenice. Državljanstvo, ki se podeljuje v skladu z določbami tega odstavka, se podeli:
a)
ob rojstvu po zakonu ali
b)
na podlagi prošnje, ki jo pri pristojnem organu vloži ta oseba ali kdo drug v njenem imenu na način, predpisan z notranjo zakonodajo te države. V skladu z določbami drugega odstavka tega člena se taka prošnja ne sme zavrniti.
2.
Država pogodbenica lahko pogojuje podelitev svojega državljanstva v skladu z določbami prvega odstavka tega člena z izpolnitvijo enega ali več naslednjih pogojev:
a)
da je prošnja vložena, preden prosilec dopolni starost, ki ni nižja od triindvajset let in jo določi država pogodbenica;
b)
da je ta oseba imela običajno prebivališče na ozemlju države pogodbenice v obdobju neposredno pred vložitvijo prošnje, ki ni daljše od treh let in ga lahko določi ta država;
c)
da ta oseba ni bila obsojena za kaznivo dejanje zoper državno varnost;
d)
da je bila ta oseba vedno brez državljanstva.