TFL Vsebine / Zbornik znanstvenih razprav

The article analyses the VGH Munich judgment of 17 March 2025 (10 BV 24.700), the first German decision to declare Germany’s internal border controls at the German– Austrian border unlawful under EU law. It situates the case within the Schengen system, whose core achievement is the abolition of systematic controls at internal borders. Since 2015, however, several Member States have repeatedly reintroduced “temporary” controls, initially in response to the refugee crisis and later justified by terrorism, secondary migration and COVID-19, with some measures persisting for years. While the Schengen Borders Code (SBC) permits reintroduction only exceptionally and within strict time limits, Member States have increasingly exceeded those limits, and the Commission has largely refrained from enforcement, shifting the burden to individuals and national courts. The case arose from an identity check carried out as an internal border control in June 2022. The plain tiff, an Austrian academic who frequently crosses the border, sought a declaratory judgment that the check was unlawful. The VGH held the action admissible on the basis of a concrete risk of recurrence, rejecting arguments based on short-term expiry and finding the check not to be a “serious” rights infringement. Substantively, applying CJEU case law in NW, it held the SBC time limits to be absolute: controls become unlawful once they exceed the permitted duration unless a genuinely “new” serious threat is shown. Judicial review is limited to the reasons stated in the Article 25a notification. The judgment highlights both national courts’ enforcement role and the potential incompatibility of German admissibility rules with effective judicial protection under EU law.

Članek analizira sodbo VGH München z dne 17. marca 2025 (10 BV 24.700), prvo nemško odločitev, s katero je bilo ugotovljeno, da so notranje mejne kontrole Nemčije na nemško-avstrijski meji nezakonite po pravu EU. Zadevo umešča v schengenski sistem, katerega osrednji dosežek je odprava sistematičnih kontrol na notranjih mejah. Od leta 2015 pa je več držav članic večkrat vnovič uvedlo »začasne« kontrole, sprva kot odziv na begunsko krizo, pozneje pa so bile utemeljene z grožnjami terorizma, sekundarnimi migracijami in pandemijo covida-19, pri čemer so nekateri ukrepi vztrajali več let. Čeprav Zakonik o schengenskih mejah vnovično uvedbo dopušča le izjemoma in v strogih časovnih mejah, so države članice te meje čedalje pogosteje prekoračile, Evropska komisija pa se je večinoma vzdržala doslednega izvajanja zakonika, s čimer je breme prenesla na posameznike in nacionalna sodišča. Zadeva je izvirala iz preverjanja identitete, opravljenega kot notranja mejna kontrola junija 2022. Tožnik, avstrijski profesor, ki mejo pogosto prečka, je zahteval ugotovitveno sodbo, da je bilo preverjanje nezakonito. VGH München je tožbo razglasil za dopustno na podlagi konkretnega tveganja ponovitve, zavrnilo argumente, ki so temeljili na kratkoročnem prenehanju veljavnosti, in ugotovilo, da preverjanje ni pomenilo »resne« kršitve pravic. V vsebinskem pogledu je ob uporabi sodne prakse Sodišča EU v zadevi NW presodilo, da so časovne omejitve Zakonika o schengenskih mejah absolutne: kontrole postanejo nezakonite, ko presežejo dovoljeno trajanje, razen če je izkazana dejansko »nova« resna grožnja. Sodna presoja je omejena na razloge, navedene v uradnem obvestilu po 25.a členu. Sodba poudarja tako vlogo nacionalnih sodišč pri izvajanju evropskih predpisov kot tudi potencialno nezdružljivost nemških pravil o dopustnosti z učinkovitim sodnim varstvom po pravu EU.